Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Križa
Sredi septembra obhajamo dva praznika, ki sta močno zasidrana v slovenskem verovanju. Prvi je praznik povišanja svetega križa 14. septembra, drugi pa god Žalostne Matere božje dan kasneje. Tisoče križev po naših poljih, gozdovih in naseljih mimoidočega spominjajo Jezusovih besed: “Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj” (Mt 16,24).
Na Oslovski gori, kot so prej pravili temu kraju med Štajersko in Koroško, na nadmorski višini 1054 metrov, stojita kar dve cerkvi, posvečeni sv. Križu. Kot pripoveduje zgodba o nastanku te božje poti, je konec 18. stoletja bližnji kmet Sovinek izgubil vola iz svoje črede, ko se je pasla. Pastirji so ga iskali več dni. Nazadnje so pogledali na Oslovsko goro. Našli so ga pod veliko smreko. Klečal je pred križem, ki je bil na njej obešen. Ta križ je Sovinekov gospodar vzel in obesil na svojo hišo. Toda v sanjah opomnjen je zgradil na gori leseno kapelico in vanjo vrnil najdeni križ. Od takrat je prihajalo na goro vse več Ijudi molit. Sezidati so morali novo kapelico. Po vsej okolici seje začelo govoriti o čudežnem križu. Sem so prihajale matere z bolnimi otroki, Ijudje z različnimi boleznimi. Širil se je glas o čudežih. Kdor bo danes šel okrog velikega oltarja v večji cerkvi, bo za njim opazil kite las, ki so jih dekleta sem prinesla v zaobljubi, pa bergle, palice, kipe telesnih udov in živine ter vse polno votivnih podob. Nekatere so zelo stare. Nastala je božja pot.
Zaradi množic, ki so se zgrinjale k čudežnemu križu, so se odločili postaviti cerkev. Leta 1840 je bila zgrajena cerkvica z lepim baročnim zvonikom. Ko je osem let kasneje, oktobra 1848, prvič prišel sem škof Slomšek, se je lahko prepričal, da je tudi nova cerkvica premajhna. Zato je škofija dala dovoljenje za gradnjo večje. Težka dela, pri katerih je bilo treba večino materiala pripeljati ali prinesti vrh gore, so trajala sedem let. Leta 1857 so bila končana. Osmega avgusta 1862, šest tednov pred svojo smrtjo, je škof Slomšek novo veliko cerkev sv. Križa posvetil. Takrat je bil že tako oslabel, da ni mogel več pridigati, pri obredu pa je potreboval pomoč. V spominsko knjigo je ob tej priložnosti zapisal svojo pesem Pohvala sv. Križu. Zaradi tega spomina na svetniškega škofa je ta romarski kraj za nas še bolj dragocen.
V skrbi, da bi bilo še več priložnosti za pobožnost romarjev, so leta 1873 zgradili pred cerkvijo svete stopnice. Lepo poslikane so privlačen grostor za premišljevanje Jezusovega trpljenja tudi danes. Čeprav je ta gora romarski kraj, ki je nastal šele v prejšnjem stoletju, ga krase lepe umetnine. Posebno zanimiva je s freskami poslikana in zlatimi oltarji opremljena velika cerkev. V njej je toliko dragocenega, da jo je vredno obiskati tudi iz radovednosti. Najdragocenejši pa je seveda križ pod baldahinom nad tabernakljem. To je tisti, pred katerim so našli Sovinekovi pastirji izgubljenega vola. Je preprosto rezbarsko delo, ki pa je vredno zato, ker je predmet češčenja vsakega romarja. Tisti, ki bodo šli okrog oltarja, bodo za njim z zanimanjem opazovali obrezano deblo. Vsak romar, ki je nekdaj prišel sem in šel okrog oltarja, si je namreč odrezal košček lesa, na katerem je stal oltarni križ. Blagoslovljeni les naj bi ga spremljal povsod in prinašal blagoslov.
Romarji so prihajali k Sv. Križu vse od pomladi do pozne jeseni. Dve veliki romarski hiši, ki danes večidel leta samevata, sta bili včasih premajhni za vse.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Bele Vode
Bele Vode 20
3325 Šoštanj
Telefon: (03) 589 25 03
Upravlja se iz Šoštanja:
Župnija Šoštanj
Skorno pri Šoštanju 1b
3325 Šoštanj
Telefon: (03) 898 43 53
Dostop: z avtom do vrha, avtobus do Belih Vod.
Glavni romarski shodi: 1. maj, binkošti, lepa nedelja, nedelja po godu sv. Ane (26. julij), rožnovenska nedelja.
