S prispevkom o Ivanu Cankarju zaključujemo serijo o velikih Slovencih, ki so bili upodobljeni na slovenskih tolarjih, ki žal niso več plačilno sredstvo v Sloveniji. Iz obtoka jih je izrinil evropski denar evro.
Ivan Cankar se je rodil na Vrhniki (na Klancu) 10. maja 1876 kot osmi otrok v propadajoči obrtniško – proletarski družini trškega krojača. Mladost je preživel na Vrhniki, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo, realko pa v Ljubljani. Po maturi se je vpisal na dunajsko tehniko, a je študij kmalu opustil. Vendar Dunaja še celih 11 let ni zapustil, s tem, da se je vmes večkrat vračal domov. Preživljal se je s pisanjem. Po vrnitvi iz Dunaja leta 1909 se je naselil na Rožniku (danes Cankarjev vrh) v Ljubljani. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil nekaj časa interniran na ljubljanskem gradu, nakar je moral k vojakom v Judenburg. Zaradi slabega zdravja so ga kmalu odpustili. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je 11. decembra 1918 zaradi pljučnice umrl.
Cankarju kot osrednji osebnosti moderne slovenske književnosti se je
danes brez temeljitejšega poznavanja časa in razmer, v katerih je
živel, ni lahko približati. V šolskih klopeh je bil večini Slovencev
predstavljen kot pisatelj, ki je v svojih delih bičal socialne krivice
in zlaganost različnih slojev in struktur takratne družbe, a istočasno
tudi kot pisatelj, ki je izjemno globoko spoštoval in občudoval svojo
mater, svojo domovino in Boga. Prav to so tiste vrednote, za katere je
verjel, da so usodnega pomena za obstoj Slovencev kot naroda, ne samo v
njegovem času, ampak tudi v bližnji in tudi bolj oddaljeni prihodnosti.
V besedni umetnosti se je najprej poizkusil kot pesnik (zbirka
Erotika), a je kmalu spoznal, da se z Župančičem v pesništvu ne bo
mogel kosati. Zato se je že v dunajskem obdobju preusmeril v
pripovedništvo in se kot literarne zvrsti najprej oprijel črtice. Izdal
je kar 9 zbirk črtic, med katerimi velja omeniti naslednje: zbirko
socialnih črtic Za križem, v zbirki Moje življenje je iskreno in
preprosto opisal svoja otroška leta in z veliko ljubeznijo slikal svojo
mater, ta ljubezen oziroma vrednota je zelo poudarjena tudi v zbirki
Podobe iz sanj, v kateri je sicer največ govora o prvi svetovni vojni
in usodi naših ljudi v njej.
Med obsežnejšimi pripovednimi deli so najbolj znane naslednje povesti
ali/in romani: Na klancu, Martin Kačur, Hlapec Jernej in njegova
pravica. Roman Na klancu je umetniška podoba Cankarjeve družine in
njegove mladosti. Z njim je postavil spomenik svoji materi, kot je sam
zapisal, v bistvu pa gre za prikaz revščine in propadanja našega
naroda. Osem poglavij povezuje zgodba o Francki, zapostavljeni
nezakonski hčeri, ki zraste v skromno dekle in žrtvujočo se mater in
ženo. V podobi brezupnega teka za vozom je Cankar prikazal vso nemoč v
boju za boljše življenje. Vendar zaključek romana ni pesimističen, saj
je nakazan tudi izhod iz brezupa, in sicer v izobraževanju in socialnem
prebujanju ljudstva.
Ta pot pa je vse prej kot enostavna, kot je prikazano v povesti Martin
Kačur. Mlad učitelj idealist se v želji, da bi zaostalo in zatirano
ljudstvo prebudil (izobrazil) sooči z ovirami v podobi župnika in
nadučitelja. Kazensko je premeščen v zakotno vas Blatni dol, kjer se
začne njegova pot navzdol. Po nesreči se mu tudi zakonska zveza in
čeprav ga premestijo na boljše službeno mesto se dokončno zlomi, ko mu
umre še sin.
V povesti Hlapec Jernej in njegova pravica nas Cankar seznani s
socialno problematiko na kmetih. Zgodba o hlapcu Jerneju je resnična
zgodba nekega hlapca, ki ga je Cankar spoznal med volilno agitacijo. Po
40 letih dela, ga je gospodarjev sin vrgel na cesto. Pravico išče od
sodišča do sodišča in celo na Dunaju, a jo ne najde. Zato jo vzame v
svoje roke – zažge Sitarjevino, vaščani pa Jerneja zgrabijo in ga
vržejo v ogenj.
Ivan Cankar je Slovencem še bolj kot pesnik in pripovednik znan kot
dramatik. Med njegova najpomembnejša dramska dela sodi tudi komedija Za
narodov blagor, v kateri smeši predstavnike slovenske buržuazije, ki
govoričijo o narodovem blagru, a skrbe le za svoje koristi.
Drama Kralj na Betajnovi prikazuje gospodarsko propadanje slovenske
vasi in porajanje zgodnjega kapitalizma. Farsa Pohujšanje v dolini
šentflorjanski je satira zoper lažno rodoljubarstvo in moralo. V drami
Hlapci je pisatelj upodobil slovenske politične razmere v prvem
desetletju 20. stoletja in razgalil nekatere značaje, predvsem učitelja
Jermana, ki zdvomi nad ljudstvom. Njegovo delo nadaljuje kovač
Kalander, ki med drugim izgovori verjetno najbolj poznano in še vedno
aktualno misel: hlapci za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, gospodar
se menja, bič ostane!
Cankar je kot pripovednik in kot dramatik dvignil našo besedno umetnost
na svetovno raven, kar dokazuje tudi veliko število prevodov njegovih
del v tuje jezike. Največ prevodov je zaradi svoje umetniške vrednosti
doživela zgodba o hlapcu Jerneju. Zaradi omejenega prostora vseh
Cankarjevih del niti našteti ni mogoče, kaj šele predstaviti s stavkom
ali dvema. Tudi za navedbo drugih pisateljevih aktivnosti in vlog je
prostora premalo. Vsekakor pa je treba povedati, da ni prav nič
čudnega, če se največji hram kulture in umetnosti na Slovenskem imenuje
po njem.
Novice 
