Bazilika Žalostne Matere božje
Stara je že več kot 860 let in je duhovno srce našega naroda. Z njo nas vežejo zgodovinske, kulturne, celo gospodarske, najbolj pa duhovne vezi. Duhovni sinovi Benedikta in velikega prenovitelja Bernarda so v tem kraju zasejali seme Marijinega češčenja, ki je v stoletjih vzklilo tako močno, da se zaradi številnih cerkva, božjih poti in marijanskih pobožnosti upravičeno imenujemo Marijin narod.
Stična ima danes več obrazov. V njej žive s 114-letnim nasilnim presledkom cistercijani, ki so bili našim ljudem mnogovrstni učitelji. Pri “belih menihih” so se naši ljudje učili umno kmetovati, tu so njih otroci stopili v prve šole, spoznavali svet znanosti, bogoslovnih, modroslovnih, leposlovnih in drugih ved. Iz Stične so prihajali duhovniki in učenjaki, ki so ponesli ime Kranjske in slovenskih dežel po vsem takrat znanem svetu, eden takih je bil Jakob Petelin-Gallus. V Stično danes prihajajo mladi in stari na duhovne vaje, obnove, tečaje in druge vrste srečanja, ki naj bi oblikovala vero in držo slovenskega kristjana tretjega tisočletja.
Zgodovina božjepotne cerkve v Stični sega tako kot samostanska daleč v prvo polovico 12. stoletja. V zgodovino stopi leta 1132, ko so sem prišli iz Francije graditelji samostana. O zidavi cerkve in samostana pripoveduje stara zgodba, ki jo je Valvasor zapisal takole: “Izbiri kraja za novi samostan je botroval spor med tremi brati zaradi nekega posestva na tistem kraju, kjer zdaj stoji samostan. Patriarh Peregrin je potem vsakemu izplačal njegov odmerjeni delež, v kraju pa so se potem naselili cistercijani, ki so jih poklicali iz Rima in so že dlje časa prebivali nedaleč od Gradca. Prvega opata naj bi bil iz Francije poslal sveti Bernard, kakor beremo v starih zapisih. Pripovedujejo, da se je ponoči vse spet podrlo, kar so delavci čez dan pozidali, dokle niso zagledali nekega tujega zelenega ptiča, ki je neprestano prepeval: Sit hic (naj bo tukaj!). To jih je pripravilo do tega, da so začeli samostan zidati na tistem kraju, kjer je sedel ptič.”
Valvasorjeva zgodba naj bi razložila tudi stiški samostanski grb, ki ima na obzidju naslikanega zelenega ptiča. Zgodovinska dejstva se sicer ne pokrivajo popolnoma s to legendarno pripovedjo. Resnica pa je, da je konec leta 1136 oglejski patriarh Peregrin izdal ustanovno listino stiške opatije. Že leto poprej, 7. julija 1135, se je začelo v Stični redovno življenje. Samostansko cerkev Žalostne Matere božje je na dan sv. Kilijana, 8. julija leta 1156, posvetil oglejski patriarh Peregrin. Samostan in cerkev je gradil francoski gradbenik Mihael, ki je sem prišel s prvim opatom Adelprandom. Ta romanska cerkev je preživela hude čase turških vpadov. Kar dvakrat (leta 1471 in 1529) so bili v njej Turki. Preživela je reformatorske pritiske in na novo zaživela v baroku, ki ji je dal sedanji pečat. V 17. stoletju so jo pod opati Rainerjem, Reinprechtom, Kovačičem barokozirali tako, kakor jo občudujemo danes. Kljub tej neposrečeni baročni “obleki” velja stiška cerkev za enega najpomembnejših spomenikov romanike na Slovenskem. Tako kakor samostan sta ob razpustu leta 1784 trpeli tudi cerkev in božja pot. Ta se je razvila prav zaradi močnega žarišča cistercijanske duhovnosti. Zato je bila obnovitev samostana oktobra leta 1898 tudi obnovitev božje poti.
Pred drugo svetovno vojno je dobila častni naziv bazilike in je (če izvzamemo jezuitsko cerkev sv. Jožefa v Ljubljani) največja cerkev v ljubljanski nadškofiji (dolga je 60, široka 26 metrov). V njej se je kljub viharjem časov ohranilo veliko umetniško bogastvo, zato je obisk svetišča vedno tudi bogato umetniško doživetje. V glavnem oltarju nas v družbi svetnikov Petra in Pavla, Bernarda in Alberika pozdravlja kip žalostne Marije. Izhaja iz začetka 17. stoletja in je prepričljiv v upodobitvi Marijinega razpoloženja, ko drži mrtvega Sina v naročju. Cerkev ima kar dvanajst oltarjev, vendar so narejeni skromno, saj sv. Bernard ni dovolil razkošja. Bogat in privlačen pa je križev pot, delo enega naših velikih baročnih slikarjev, ki se je tudi podpisal na 14. postajo, Fortunata Berganta.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnijski urad Stična 17, 1295 Ivančna Gorica.
Dostop:
z vozili do cerkve.
Glavni shodi:
Marijini prazniki, srečanje mladih (tretja nedelja v septembru).
[wpgmza id=”5″ marker=”188″ zoom=”11″]