Vsebina:
Po poteh izseljenca Franka Trohe – Rihtarjevega
Naselje Babno Polje (756 m), znano kot najhladnejši naseljeni kraj v Sloveniji, leži ob cesti Lož-Prezid-Čabar. Zaradi nizkih temperatur kraj slovi kot t. i. slovenska Sibirija.
Nizke temperature in s tem slabi življenjski ter delovni pogoji v notranjski vasi Babno Polje so bili gotovo eden izmed glavnih vzrokov, da so si tamkajšnji prebivalci delo iskali drugod. Sprva v Slavonskih gozdovih v sosednji Hrvaški, ob prelomu 19. v 20 stoletje pa jih je čedalje več začelo odhajati v Združene države. Med slednjimi je nedvomno najbolj znan Frank Troha, po domače Rihtarjev, rojen v Babnem Polju, 15. maja 1894, očetu Frančišku (1871–1942) in materi Mariji (1868–1955), rojeni na Goričicah.
In prav po njem je tamkajšnje Športno društvo Planjava na pobudo domačinke in raziskovalke publicistične dejavnosti izseljenca Franka Trohe Rihtarjevega Alenke Veber zasnovalo novo pešpot Iz Babnega Polja do Goričic – Po poteh izseljenca Franka Trohe – Rihtarjevega.
Odhod mladega Franka v Ameriko
Leta 1913 je 19-letni Frank sprejel težko odločitev in se tudi sam v skupini petih Babnopoljcev odpravil v Ameriko.
Drugega oktobra je zapustil domači kraj in se 4. oktobra v ladijskem pristanišču v Trstu vkrcal na parnik Martha Washington ter po sedemnajstih dneh plovbe priplul na Ellis Island, od koder se je napotil v državo Ohio, v mestece Barberton, kjer je že bil njegov stric Jožef.
Ker tu ni dobil dela, se je čez dober mesec odzval vabilu rojakov iz Pennsylvanije in se jim pridružil kot rudar na Imperialu.
Razpet od premogarja v Pennsylvaniji, gozdarja v južnih državah Severne Amerike Georgije in Alabame, delavca v tovarni v Ohiu in kulturnega delavca, ki je bil vseskozi tesno povezan s slovensko skupnostjo v Ameriki, se je mladi Troha leta 1921 poročil z Babnopoljko Jennie (Ivanko) in si v Barbertonu ustvaril družino.
Obisk v domovini in začetki Trohove publicistične dejavnosti
Leta 1928 je Troha prvič obiskal staro domovino. Na pot se je najprej odpravila soproga Jennie, skupaj z otrokoma Frankom ml. in Agnes. Frank se je družini pridružil kasneje ter se še istega leta skupaj z njimi vrnil v Barberton.
Obisk domovine in vrnitev v Ameriko sodita gotovo med močne spodbude za Trohovo pisateljsko delo. Že kmalu po vrnitvi je v 261. in 262. številki novembrske izdaje Glasa naroda izšlo daljše pripovedno delo Iz obmejne Notranjske.
»Tako opiše geografske posebnosti domačih krajev, njihovo odmaknjenost, obmejnost s Hrvaško, obsežnost gozdov in tudi vznemirljivost zgodovine. V ospredju je med drugim Trohov izostreni občutek za ekonomsko stanje ljudi v tem okolju, ki je bilo tedaj še posebej slabo razvito, brez industrije in železnice, s slabimi cestami, kjer je prevozništvo lesa, ki je bilo eno od pomembnih možnosti zaslužka, odvisno od delovnih okoliščin, kmetovanje pa negotovo, ker ga otežuje hud mraz. 
Zapis o razgledu po domačem kraju je celovita predstavitev, ki od opisov kraja in okolice prehaja h komentarjem, razmislekom in ocenam. V to, lahko bi rekli reportažno vrsto zapisa se tudi v kasnejših besedilih vključujejo različne teme o življenju tako v ameriškem kot v domačem okolju: od problemov izseljenstva do političnih vprašanj, predvsem pa področij delavske socialne problematike, povezane z ekonomskimi in etičnimi vprašanji.« (Helga Glušič)
Rojstno hišo v Babnem Polju je Troha ponovno obiskal po upokojitvi leta 1965 in se srečal z edinima še živečima sestrama Marijo in Frančiško. Frank Troha je umrl 26. avgusta 1980 v Barbertonu, Ohio, ZDA.
Iz Babnega Polja do Goričic
Ob prvem obisku domovine je Frank s soprogo Jennie ponovno prehodil pot iz Babnega Polja do Goričic – velikokrat prehojeno v otroštvu in mladosti –, kar je opisal v zgodbi Spomin na Veliko noč in domače kraje v domovini, ki je izšla v 30. št. Glasa naroda leta 1957.
»Njegova pozornost je usmerjena v materino hišo v majhni vasi Goričice ob Cerkniškem jezeru. Poseben čar mu je pomenila starinska hiša z debelimi zidovi, oreh in sadovnjak, presihajoče jezero in hribi okoli Snežnika. V spominski zgodbi so središče dogajanja orehi v materini domači hiši in priprave na peko praznične potice. Živo in natančno opisuje triurno pešpot do Goričic, kjer je v družbi sorodnikov trl orehe in še košaro so mu napolnili z dobrotami.« (Helga Glušič)
Vsebina in zasnova poti Iz Babnega Polja do Goričic – Po poteh izseljenca Franka Trohe – Rihtarjevega temelji na Trohovi zgodbi Spomin na Veliko noč in domače kraje v domovini ter vodi skozi kraje in po poteh, ki jih Frank omenja ter po katerih so hodili tudi njegovi predniki: Babno Polje – Babna Polica – Vrh – Podgora – Iga vas – Pudob – Nadlesk – Podcerkev – Klance – Goričice.
Kulturna in naravna dediščina ob poti ter opis poti
Pohodnike vodi pot mimo številnih arheoloških območij, gradišč, ene župnijske in sedmih podružničnih cerkva. Zajema kar devet naselij Občine Loška dolina in eno Občina Cerknica. Na razgibani, a nezahtevni 18 km dolgi poti, tako skoraj na vsaka dva kilometra preidemo v novo vas z novo podružnično cerkvijo in zanimivo krajevno zgodovino.
Pot se prične v jugovzhodnem delu kraja Babno Polje, pred rojstno hišo Franka Trohe, ki stoji v neposredni bližini župnijske cerkve sv. Nikolaja ter se usmeri proti zahodnemu delu naselja. Po nekaj desetih metrih, na naši levi bomo ugledali župnišče – nadstropno zidano hišo z letnico 1830, tik pred seboj pa podružnično šolo Babno Polje, zavijemo desno na kolovozno pot, katero domačini imenujejo Srednji pot. Najprej se pot vije po ravni babnopoljski planoti mimo arheološkega območja Grajske njive, nakar se začne rahlo vzpenjati proti Babni Polici.
Babna Polica – najbolj urejena vas v Loški dolini
Že nekajkrat zapovrstjo si je simpatična vasica na severnem robu kraške kotanje med Krožljekom (896 m) na jugu in Tolstim vrhom (906 m) na vzhodu, z enako nadmorsko višino kot Babno Polje, pridobila naziv najbolj urejene vasi v Občini. Le nekaj več kot 10 domačinov vdano skrbi za izgled njihovega kraja ter prijazno bedi nad obiskovalci. Slehernemu rade volje odprejo vrata podružnične cerkvice sv. Antona Puščavnika, ki stoji severozahodno od vasi. V cerkvi, ki predstavlja tudi dominanto kraja, si lahko pohodniki ogledajo baročni oltar iz leta 1716.
Vrh – vas z ostanki prazgodovinske naselbine
Samo slaba dva kilometra bodo pohodniki živeli z mislijo, da se pred njimi nikoli več ne bo odprl svet, ko bodo pred seboj kot na dlani ponovno uzrli svet, ki ga je pozorno oko na poti že ugledalo. Loška dolina se razprostre v svoji značilni podobi, vas pri vasi, cerkev za cerkvijo. Gručasto naselje Vrh (645 m) leži na visoki terasi nad južnim robom Loškega polja, ob cesti, ki se iz Podgore pri Ložu vzpenja proti Babni Polici. Jugovzhodno od kraja stoji na samem cerkev sv. Tomaža, na vrhu Kuclja (678 m) zahodno od vasi pa so arheologi našli keramiko in zidovje iz mlajše železne dobe. Tudi na Vrhu so doma prizadevni ljudje. Pot nas bo peljala mimo sušilnice za sadje, ki so jo začeli obnavljati prav pred kratkim. Od tod pa bo šla naša pot nekaj časa samo še navzdol. Pri zadnji desni hiši na Vrhu lahko opazimo nekdanjo staro cesto, ki nas bo hitro popeljala v Podgoro pri Ložu (590 m).
Podgora – vzpon proti Babnemu Polju
Če bi hodili v obrnjeni smeri, bi nemara imeli nekaj več težav, tako pa bo pot do Podcerkve lahkotno obarvana, le nekaj kilometrov asfalta (pa ne v enem kosu) zna pri komu zvabiti slabo voljo. A če se bo pohodnik kdaj pa kdaj znal zazreti nazaj čez ramo, ga bo slaba volja hitro zapustila, saj nas bo na poti vseskozi spremljal notranjski velikan Snežnik (1796 m). Le nekaj deset metrov za kapelico sv. Družine v Podgori se pot usmeri na vaški kolovoz ter pri vaškem križu zavije ostro desno proti Pudobu.
Pudob, nekoč mu je grozila ponikalnica Veliki Obrh
Starejši domačini se gotovo spominjajo velikih poplav in slabih časov, ki so jih s seboj prinesle visoke vode. A obcestna vas s strogo oblikovano ulično linijo, katere središče tvorita lipa in cerkev sv. Jakoba, navkljub vsem slabim časom vztrajata že stoletja dolgo. Pudob (578 m) leži sredi Loškega polja, ob cesti Stari trg pri Ložu – Babno polje. Iz vasi se odcepita cesti v Kozarišče, po kateri smo prišli, in Nadlesk, ki je naš naslednji cilj.
Nadlesk s cerkvijo sv. Jedrti
Čeprav cerkvica stoji sredi vasi, na rahli vzpetini, le ni vidna daleč naokoli. Zato jo lahko marsikdo prezre. Pa bi bilo škoda. Majhna, podeželska cerkev z odprto lopo in zvončnico nad vhodom, z likovno izjemnim stropom iz leta 1723 in signiranimi freskami Tomaža iz Senja (1511) nas ne bo pustila ravnodušne. Iz osrednjega dela Loške doline se bomo priključi Evropski E6 poti, a le za korak ali dva in se po kolovozu oddaljili asfaltirani cesti, ki bi nas sicer iz Nadleska (585 m) pripeljala v Podcerkev (580 m). A naj nam ne bo žal metra ali več.
Podcerkev – vzpon do sv. Martina
Zgoraj navedeni nadmorski višini dveh sosednjih krajev sta nekoliko varljivi. Povzpeti se bomo morali namreč do cerkve sv. Martina, ki pa leži dobrih sto metrov više. A od tu bo šlo zopet samo navzdol. Še pogled ali dva proti Snežniku in že smo na gozdni cesti, ki nas po slabih treh kilometrih že pripelje do zadnje vasice na naši poti, ki še spada v Občino Loška dolina.
Klance – na prevalu med Stražiščem (814 m) in Devinom (787 m)
Do leta 1986 so bile Klance del Dan, danes pa so samostojno naselje, čeprav samo z nekaj več kot 10 prebivalci. A kakorkoli, kraju dajejo dušo ljudje, pa četudi jih je zelo malo. In hvala Bogu, Klance imajo še vedno dušo. Pa tudi s cerkvico se lahko pohvalijo. Sv. Pankracij je nje zavetnik. Verjetno so bile nekdaj tu velike domačije, ki pa so vse do danes ohranile zanimive detajle nekdanje kmečke arhitekture.
Goričice – nad zatokom v vzhodnem delu Cerkniškega polja
Prijetna, ok. 3 km dolga gozdna pot nas bo vodila skozi gozd do cilja naše poti. Številne stezice nas znajo kaj kmalu zapeljati, zato se je najbolje držati najbolj uhojene, čeprav velikokrat blatne gozdne pot. Majhno gručasto naselje, ob cesti Lipsenj–Gorenje Jezero, prav tako v sebi skriva dragocene skrivnosti Notranjske. Nekdaj majhna vasica je vse do današnjih dni ohranila svojo prvobitnost. O njej govorita vsaj dve domačiji. Na poti skozi vas se bomo ustavili pri Češnjevcu, kjer nas bo pozdravila s slamo krita hiša. Tu se pripoved Franka Trohe Rihtarjevega zaključi. Zgodba, ki se je dogajala konec 19. in v začetku 20. stoletja, večinoma med revnimi kmeti, gozdarji in lovci. Vredno ji je bilo prisluhniti, saj predstavlja zanimivo pričevanje o notranjskem svetu pod Snežnikom.
Želite izvedeti več
Izhodišče in cilj poti: Rojstna hiša Franka Trohe (Rihtarjeva domačija Babno Polje 67) – Goričice (osrednji vaški prostor), enosmerna pot, 18 km.
Oznaka poti: Pot vodi po obstoječih kolovozih, gozdnih cestah in ok. 5 km po asfaltirani cesti. V času organiziranega pohoda je pot označena z označevalnim trakom in smernimi tablicami.
Organiziran pohod: Tretjo soboto v mesecu maju. Pohod pripravljajo člani Športnega društva Planjava Babno Polje.
Zemljevidi: Atlas Slovenije. 2005. Ljubljana: Mladinska knjiga, 179/B3, A3; 178/C2, C1, B1.
Državna topografska karta Republike Slovenije 1 : 25.000. 169, Babno polje. Ljubljana: Republika Slovenija : Ministrstvo za okolje in prostor : Geodetska uprava Republike Slovenije, 1995.
Državna topografska karta Republike Slovenije 1:25.000. 168, Lož. Ljubljana: Ministrstvo za obrambo : Ministrstvo za okolje in prostor : Geodetska uprava Republike Slovenije, 1996.
Informacije o poti in možnosti vodenja: 041/260-985 (Alenka Veber)
Spletne strani: https://www.kam.si/slovenske_pespoti/iz_babnega_polja_do_goricic.html
[wpgmza id=”5″ marker=”228″ zoom=”11″]