Doma Slovenija Veliki Slovenci Primož Trubar – oče slovenske književne omike

Primož Trubar – oče slovenske književne omike

portret Primož Trubar

Najstarejši med temi osebnostmi je Primož Trubar, rojen l. 1508 v mesecu juniju, pri čemer ni znano, katerega dne. V zvezi s Trubarjem je še veliko nepojasnjenega, med drugim so v zadnjem času odkrili, da v grobu, za katerega so mislili, da je njegovo zadnje počivališče sploh ni Trubarja. Znano pa je, da se je rodil kot sin mlinarja in ključarja v vasi Rašica pri Velikih Laščah, kakih 25 km od Ljubljane. Umrl je l. 1586 v Derendingenu, blizu Tübingena v Nemčiji. V Tübingenu je Trubar tudi natisnil prvi dve slovenski knjigi Catechismus in Abecedarium in ga zato seveda upravičeno imamo za očeta slovenske književne omike. To se je zgodilo septembra ali oktobra l. 1550, kar je tudi splošno znano. Manj znano pa je, da je Trubar ti dve knjigi spisal v Rothenburgu nad Taubero, kamor se je zatekel l. 1548 iz Ljubljane. V začetni evangeličanski cerkvi Svetega Duha je Trubar deloval kakšna štiri leta. V spomin na duhovni nastanek prvih dveh slovenskih knjig je bila pred nekaj leti na špitalski cerkvi vzidana plošča in prav tedaj je bila vzidana plošča z nekoliko drugačnim besedilom tudi na nekdanji Morhartovi tiskarni v Tübingenu, v kateri sta bili na skrivaj natisnjeni obe začetni slovenski knjigi.Primož Trubar na bankovcu

Med kraji v Nemčiji, v katerih se je zadrževal Trubar je treba omeniti še Kempten pod Alpami na Bavarskem, kamor se je preselil l. 1551 ali 1553 in tam ostal do l. 1561. Tudi v tem mestu je spomin na Trubarja še živ, kar piše tudi v prospektih. Še več sledi spominja na Trubarja v Derendingenu, kamor se je preselil iz Kemptna. Tam se farni dom pri cerkvi sv. Gala imenuje po našem reformatorju, ima pa tudi svojo ulico. Krajši čas je Trubar kot župnik služboval v zelo slikovitem kraju Urach, nedaleč od Deredingena in v tem kraju nanj spominja portretni spomenik na notranjem dvorišču Amandenhofa. Prav v njem je skušal Trubar, skupaj z baronom Ungnadom in Konzulom postaviti na noge biblijski zavod za tisk južnoslovanskih nabožnih besedil, vendar so se kmalu sprli in razšli. Trubarjeva domačija

Še bolj nemirno kot v Nemčiji je bilo Trubarjevo življenje v domačih krajih in soseščini. Okoli l. 1520 ga je oče (s pomočjo škocjanskega župnika) poslal na Reko, kjer naj bi si pridobil izobrazbo, potrebno za duhovnika. Po dveh letih je šolanje nadaljeval v Salzburgu, od koder je, spet po dveh letih, odšel k škofu Bonomu v Trst za strežnika in pevca. Še pred posvetitvijo za duhovnika je škof svojemu učencu namenil župnijo sv. Helene v Loki pri Radečah. L. 1530 ga je Bonomo posvetil in mu zaupal vikarsko službo v župniji sv. Martina v Laškem. Od tu ga je pot vodila za pridigarja v ljubljansko stolnico sv. Nikolaja. Z njegovimi reformatorskimi idejami se seveda niso strinjali vsi, tudi deželni glavar ne. Moral se je umakniti k staremu prijatelju Bonomu, ki mu je namenil službo tajnika in slovenskega pridigarja v Trstu. A tudi tu je naletel na nasprotnike (koprski škof Vergerij) in moral se je umakniti v Ljubljano, kjer so Trubar in njegovi somišljeniki še nekaj časa širili svoje nazore. Od tu je bil kot vikar l. 1547 poslan na Dolenjsko v Šentjernej, od koder je še istega leta zbežal, saj so ga oblasti nameravale zapreti. Po nekaj mesečnem skrivanju se je marca l. 1548 odpravil v Nemčijo, kjer je kmalu dobil pridigarsko službo v Rothenburgu nad Taubero. Naslednje leto je za njim prišla še Barbara Sitar, s katero se je poročil in z njo imel več otrok.
Čez dobri dve leti je že pripravil prvi dve slovenski knjigi za tisk. V katekizmu je rojake prvič označil z njihovim sedanjim imenom Slovenci, v Abecedniku pa se je označil za "prijatelja vseh Slovencev". Vse njegove knjige – teh je kar precej – so nastale iz religioznih pobud in močno presegajo religiozni pomen. Na rojake seveda ni nikoli pozabil. L. 1561 se je na povabilo deželnih stanov za nekaj mesecev vrnil v Ljubljano, nato spet l. 1563, dokler se l. 1565, skupaj z družino in študentom Jurijem Dalmatinom, dokončno ne poslovi od domovine.
Na koncu ne smemo prezreti, da Trubarjev lik z napisom "stati inu obstati" še naprej ostaja na "slovenskem" denarju, in sicer na evro kovancu za en evro. Poleg Trubarja je ta čast doletela samo še Prešerna, ki je ovekovečen na kovancu za dva evra.

{jumi *4}

Povezane objave: