Vsebina:
Med velike Slovence, ki so bili hkrati tudi veliki Evropejci smemo vsekakor šteti tudi Jerneja Kopitarja. Prvi takšen Slovenec, ki je bil hkrati tudi veliki Evropejec je bil Primož Trubar, čigar 500 letnico rojstva proslavljamo letos, to je v letu, ko je Slovenija predsedovala EU. Jernej Kopitar se je rodil leta 1780 v Repnjah pod Šmarno goro, umrl pa je leta 1844 na Dunaju, pokopan je v Ljubljani. Gimnazijo in dveletni študij filozofije na liceju v Ljubljani je končal leta 1800, bil za tem nekaj časa domači učitelj, med leti 1803 in 1808 pa tajnik, knjižničar in varuh mineraloške zbirke v hiši barona Žige Zoisa. Ta čas je izrabil tudi za izpopolnjevanje znanja tujih jezikov (francoščine, italijanščine, angleščine), za študij klasične literature in postal je slavist.
S prihranki in s podporo barona se je leta 1808 odpravil na Dunaj, kjer je študiral pravo in naravoslovje. Že po dveh letih je postal cenzor za slovanske in novogrške knjige, ter skriptor v Dvorni knjižnici na Dunaju. Napredoval je do prvega kustosa in dvornega svetnika, v zadnjih letih življenja je postal član vseh pomembnejših evropskih znanstvenih akademij.
Kopitarjeva dela
Najprej je treba povedati, da je Kopitar pisal izključno v nemščini in latinščini. V svojih delih se je posvečal jezikoslovju in slovničarstvu. Velja za enega od utemeljiteljev slavistike. Za Slovence je najpomembnejša njegova nemško napisana Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark (Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem), ki je izšla leta 1809 z letnico 1808.
Ta slovnica je prvo slovensko znanstveno delo te vrste. V njej je obširno obravnavan razvoj slovenskega pisnega jezika in pravopisa od Trubarja dalje, dobro je obdelano oblikoslovje, glagoli so prvič razdeljeni na dovršne in nedovršne itd. S to Slovnico je Kopitar lansiral tudi veliko stališč in spoznanj, ki niso bila vsa ugodno sprejeta. Zahteval je, da slovničar ne sme biti zakonodajalec, kot je hotel Pohlin, ampak samo znanstveno empiričen opisovalec dejanskega jezika (statistik) in njegovih zakonov. Menil je, da mora pisatelj iskati vire čistega slovenskega jezika pri (gorenjskem) kmetu in da se mora izogibati kvarnim nemškim vplivom. Zavzel se je za duhovno in kulturno združitev Slovanov, da bi tako združeni lahko v skupnem delu razvili znanost in umetnost.
Pot do takšne združitve je našel v ideji skupnega črkopisa, ki naj bi združil vse zahodne Slovane. Z uvajanjem gorenjskih oblik je širil osnove slovenskega knjižnega jezika, pobijal je fevdalno pokrajinsko razcepljenost in pripravljal tla slovenski jezikovni skupnosti. Govoril je o slovanskem jeziku, ki se govori na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, h kateremu je prišteval tudi jezikovno najbližje kajkavce onstran Sotle, kasneja, ko je zvedel zanje pa še Rezijane in Prekmurce. Oprijel se je tudi besed Slovenec, slovenski za skupno poimenovanje. S to slovnico si je Kopitar pridobil ugled pomembnega jezikoslovca in velik vpliv.
V svetu pa mu je še večji ugled prinesla knjiga Glagolita Clozianus leta 1836. V njej je objavil starocerkvenoslovanski glagolski rokopis, v lasti tirolskega grofa Cloza, zraven pa še Brižinske spomenike z razlago in več latinsko pisanih obravnav. V njih je razložil panonsko teorijo o nastanku stare cervene slovanščine, po kateri je le-ta nastala na podlagi jezika panonskih Slovencev.
Kopitar je kasneje napisal še dve knjigi filoloških razprav in polemik z nasprotniki, veliko je pisal v dunajske in druge nemške revije, ter se dopisoval z okoli 500 znanstveniki iz številnih držav.
Kopitar kot človek
Kot človek je bil Kopitar precej zapletena osebnost, ki se med drugim nikoli ni dal slikati. Po eni strani je bil eksploziven, samozavesten, gospodovalen in robat (dunajski gromovnik), po drugi strani pa je znal biti tudi zelo ljubezniv. Kot knjižničar je bil sila vesten in ustrežljiv, prav tako kot cenzor; do svojih nasprotnikov je znal biti tudi pristranski in žaljiv. Ljubil je grško in rimsko klasiko, renesanso in Goetheja. Pod vplivom Herderja je vzljubil ljudsko pesništvo, zlasti še srbsko epsko ljudsko pesem. Tej se je približal prek Karadžića, katerega je usmerjal in znanstveno vzgajal. Šel je celo tako daleč, da je tudi slovenskim pesnikom svetoval naj posnemajo srbsko ljudsko pesem, s čemer se je zameril Čopu in Prešernu, ki sta se naslanjala na evropsko pesniško tradicijo.
Ko se je povezal z janzenisti je prišlo do odprtega konflikta z romantično generacijo. S tem sporom, v katerem je bil Kopitar poražen se je končalo obdobje slovenskega razsvetljenstva in predromantike.
V prej omenjeni Slovnici oziroma v začetku svojega bivanja na Dunaju se je še zavzemal za združitev vseh Slovanov, kasneje pa je začutil nasprotje do Rusov in sploh vzhodnega, pravoslavnega slovanstva kot nečesa manj razvitega in nazadnjaškega. Možnosti za slovanski kulturni razmah je odslej videl samo še v Avstriji z Dunajem, kot znanstvenim in kulturnim središčem. Ta nazor je dobil ime avstroslavizem.
Ne glede na to je treba povedati, da je bil pomen Kopitarja velik ne samo za razvoj slavistike, ampak tudi za razmah narodnega in kulturnega mišljenja na Slovenskem. Vse do leta 1830 je bil Kopitar tista osebnost, ki je usmerjala celotno delo svoje in nekoliko mlajše generacije, ki se je ukvarjala s čiščenjem jezika, zbiranjem besed, slovarskim in slovničnim delom, črkopisom, učbeniki, zbiranjem ljudskega pesništva itd. Po letu 1830 je njegov vpliv začel kopneti.
Povzeto po reviji Moja Slovenija