A tudi Spodnja Štajerska se deli na več delov. Ob zgornjem toku Savinje je Zgornja Savinjska dolina z Logarsko dolino, kot eno najlepših alpskih dolin, kjer v slapu Rinka Savinja tudi začne svojo pot. K Zgornji Savinjski dolini spada tudi Zadrečka dolina ob Dreti. Od gora na tem območju so najvišje tiste, ki sodijo k Kamniško Savinjskim Alpam (Planjava, Ojstrica), zelo znane pa so tudi tudi Olševa s Potočko zijalko in Velika Raduha (2062 m) s Snežno jamo. Večja kraja sta Solčava z gotsko župnijsko cerkvijo Marije Snežne ter Gornji Grad ob Dreti. Ta prostor so imeli v lasti oglejski patriarhi, ki so v 12. stoletju (l. 1140) zgradili tudi benedektinski samostan v Gornjem Gradu. Njim so ga vzeli Habsburžani in ga podarili novoustanovljeni ljubljanski nadškofiji l. 1461. Široki dolini ob Savinji in Dreti proti jugu zapirata zakraseli planoti Menina in Dobrovlje. Raztresene kmetije po pobočjih in gručaste vasi po dolinah dajejo vtis agrarne pokrajine, ki pa dejansko ni več agrarna. Več zasluška dajejo ljudem les, kmečki turizem in seveda lesarska industrija v največjih naseljih Mozirje, Ljubno, Gornji Grad in Nazarje. Ta industrija se je razvila iz stoletne tradicije žagarstva, splavarstva ter lesarstva. V novejšem času so se razvile še druge industrije npr. v Nazarjih.
Velenjska kotlina je sicer po velikosti majhna, a izredno pomembna za državo kot celoto. Od Savinjske doline jo ločuje Ložniško gričevje. Geološko je kotlina tektonska udorina, ki se je ugrezala ob koncu terciarja (mlajšega nastanka je v Sloveniji samo še Ljubljansko barje). Med plastmi peska so tudi sloji premoga – lignita, ki na osrednjem delu dosežejo debelino 165 m. Premog so začeli kopati v drugi polovici 19. stoletja in ga še danes nakopljejo okoli 4 milijone ton na leto za potrebe termoelektrarne Šoštanj. Po gospodarski moči je danes pomembnejša tovarna gospodinjskih aparatov Gorenje, ki postaja ena izmed največjih proizvajalk bele tehnike v Evropi in v svetu sploh. Na teh osnovah se je razvijalo tudi mesto Velenje, najhitreje rastoče mesto v Sloveniji (okoli 30.000 prebivalcev) in peto največje mesto v Sloveniji. V njegovi senci je ostalo drugo večje mesto v kotlini Šoštanj.
Velenska kotlina (domačini jo imenujejo Šaleška dolina) se proti vzhodu vzpne proti Vitanjsko – Konjiškim Karavankam z najvišjimi vrhovi Konjiška gora, Paški Kozjak, Boč in Donačka gora. Nekje pod dvoglavo cerkvijo sv. Križa na gori Oljki se končuje Zgornja Savinjska dolina in pričenja Spodnja Savinjska dolina. Prehodnost slovenskega ozemlja prihaja najbolj do veljave pri Celjski kotlini. Zaradi podnebnih značilnosti jo nekateri uvrščajo k obpanonskim pokrajinam, drugi pa zaradi njene lege v sredogorju k predalpskim pokrajinam. Podobno kot Ljubljanska je tudi Celjska kotlina velika tektonska udorina, ki je v severnem delu zelo razgibana, v južnem in zahodnem delu pa obsega skoraj povsem ravno Savinjsko ravan. Večji del ravnine je Savinja nasula s prodom, njeni pritoki pa z ilovico na obrobju. Zaradi ugodnih klimatskih in talnih razmer so domačini velik del Spodnje Savinjske doline spremenili v obsežna hmeljišča. Hmelj so proizvajali izključno za trg, ki pa zaradi nižanja cene “zelenega zlata” ni več tako zanimiva kultura kot je bila nekoč. Je pa veliko prispeval k razvitosti kotline, zlasti podeželja, ki kot celota daje vtis gospodarsko razvitega prostora.
Ob sotočju Savinje, Hudinje in Voglajne je že v antiki nastalo mesto Celje (Celeia), ki je danes tretje največje mesto v Sloveniji. Ob nekdanji rimski cesti, ki je vodila preko Trojan (Atrans), mimo Vranskega do Celja, so Rimljani pri Šempetru uredili nekropolo za pomembnejše celjske družine. V bližini Celja se v Savinjo izliva Voglajna, ki priteče iz Šmarsko Šentjurskega podolja in nato še mimo Štor. Takoj za tem Savinja zavije med hribe in se pri Zidanem Mostu izlije v Savo. Ob poti skozi Posavsko hribovje sta se ob Savinji naselili dve znani zdravilišči Laško in Rimske Toplice, s tem, da je Laško najbrž še bolj kot zdravilišče znano po pivovarni iz leta 1821, po lepo obnovljenem gradu in po prireditvi Pivo in cvetje.
Celje
Ko je govora o Celju se menda vsak Slovenec najprej spomni na Celjske grofe, ki so bili ob koncu srednjega veka najmogočnejša fevdalna rodbina na Slovenskem. Pod Sigismundom Luksemburškim so dosegli celo čast deželnih knezov (l. 1436) in se povsem enakopravno kosali s Habsburžani. Zelo verjetno je, da bi bilo Celje, ob drugačnem poteku dogodkov, danes glavno mesto Slovenije. Za seboj so Celjski grofje pustili le malo sledi: Kartuzija Pleterje, relief v minoritskem samostanu, nekaj grbov in še kaj bi se našlo. Ne glede na to, pa Celje premore več imenitnih stavb: muzej je renesančna stavba iz 16. stol. z iluzionističnimi stropnimi slikami, spodnji grad (Knežji dvorec) Celjskih grofov, opatijska cerkev sv. Danijela z romanskim jedrom iz 12. stol. itd. Na začetku 20. stol. je Celje dobilo kar dva narodna doma, nemškega in slovenskega.
Celje je tudi industrijsko mesto z razvito kemično, kovinsko in kmetijskopredelovalno industrijo. V zadnjem času se je Celje v Sloveniji in tudi širše z Mednarodnim obrtnim sejmom uveljavilo kot središče obrti in podjetništva. Celje postaja tudi zelo močno športno središče. V okolici Celja je znan Aljažev hrib z mogočno cerkvijo sv. Jožefa z ustanovo lazaristov. Nedaleč od Celja so Teharje, kraj nesrečnega imena, zato je popotnike prijetneje opozoriti na termalno zdravilišče Dobrna, na Sladko Goro pri Lembergu (biser štajerskega baroka), na Šentjur (rojstni kraj zdravnikov in glasbenikov Ipavcev) in na Šmarje pri Jelšah s Kalvarijo in znano cerkvijo sv. Roka.
Jugovzhodno od Celja smo še vedno na Spodnjem Štajerskem. Obsežna in hribovita pokrajina se po največjem kraju Kozje imenuje Kozjansko, dolgo časa najmanj razviti del Slovenije. Prehodni svet med Savinjo, Savo in Sotlo sicer zgodovinsko sodi k Štajerski, je pa res, da se v enem delu pogosto predstavlja kot samostojna (statistična) regija Posavje. Med kraji na tem prostoru velja najprej omeniti Brežice, staro mesto z gradom (najprej last salzburških škofov in kasneje Habsburžanov), ob sotočju Save in Krke. Danes je brežiški grad znan po festivalu stare glasbe, ki se v zadnjem času dogaja tudi drugod po Sloveniji. Znan je tudi grad Mokrice, med Brežicami in hrvaško mejo, ter grad Pišece nedaleč od tu. Javnost pa še bolj kot gradove pozna Terme Čatež.
Če gremo ob Savi navzgor pridemo mimo Vidma – štajerskega dela Krškega, do Brestanice, kjer obiskovalca s pečine nad Savo pozdravi najstarejši grad na Slovenskem Rajhenburg. Prvi lastniki gradu so bili sabzburški škofje, l. 1941 so Nemci v njem uredili zbirno taborišče za kakih 45.000 Slovencev, ki so od tu odhajali v izgnanstvo (Nemčijo, Srbijo, Bosno, Hrvaško). Še naprej proti toku Save se zvrstijo kraji: Sevnica z lepo ohranjenim srednjeveškim gradom, Boštanj z gradom in hidrocentralo, Loka pri Zidanem Mostu (tu je kakih 15 let župnikoval Primož Trubar), Radeče s staro papirnico in že smo pri Zidanem Mostu.
Med kraji bolj oddaljenimi od Save velja omeniti Jurklošter, eno od štirih slovenskih kartuzij, ki pa je najhitreje propadla. Gradovi se vrstijo eden za drugim, tudi če potujemo ob Sotli navzgor: Bizeljsko, Podsreda (središče spominskega parka Trebče), Podčetrtek (z renesančnim gradom), Olimje (grad je preurejen v samostan z znamenito lekarno, eno najstarejših v Evropi). V Olimskih Toplicah v Podčetrtku se lahko okopamo v termalni vodi. Še prej pa lahko mimo Bistrice ob Sotli zavijemo navzgor na Svete gore, ki so ene od najstarejših romarskih poti na Slovenskem.Kar 5 cerkva nas pričaka na slemenu in na istoimenskem vrhu Orlice.
Proti severu se pogled ustavi na gori Boč (979 m.) in na Donački gori. Ob vznožju te gore se je razvilo naselje Rogatec z Muzejem na prostem, cerkvijo sv. Jerneja in gradom Strmol. Bližnja Rogaška Slatina je najbolj svetovljansko slovensko naravno zdravilišče, znana pa je tudi po steklarni.