Vsebina:
V želji, da bi z našo rubriko Slovenske domačije “pokrili” celotno s Slovenci poseljeno ozemlje, torej tudi tisto, ki ga običajno imenujemo slovensko zamejstvo, smo se odpravili na ogled tako imenovane Pavlove hiše v bližini avstrijske Radgone (Bad Radkersburg). Uradno se imenuje Pavlova hiša (Pavelhaus), za našo rubriko pa bomo tudi v tem primeru govorili o Pavlovi domačiji. Ob tem morda ne bo odveč spomniti na to, da bo, če bo Evropa vztrajala pri schengenu, to je pri ukinitvi mej, tudi pojem zamejstvo počasi začel izgubljati svoj pravi pomen in smisel. Slovenci bodo še naprej živeli v petih različnih državah, vendar z mnogo manj ovirami pri rabi slovenskega jezika in pri komunikaciji s Slovenci v matični državi ali v drugih zamejstvih.
Pavlova domačija
Pavlova domačija se nahaja v vasi Potrna (Laafeld), čisto blizu avstrijske Radgone, kakih sto metrov stran od ceste, ki preko avstrijskega ozemlja povezuje Radgono z Mursko Soboto. Da gre za izrazito dvojezično ozemlje je opaziti na vsakem koraku, najprej po tem, da je na cesti več avtomobilov s slovenskimi registrskimi tablicami kot z avstrijskimi in po tem, da ljudje, če jih vprašaš za pot vsi po vrsti razumejo in govorijo slovensko. Žal pa ni sledi o dvojezičnih krajevnih napisih.
Že prvi vtis, ki ga človek dobi, ko zagleda Pavlovo domačijo pove, da je za našo rubriko kar preveč temeljito obnovljena. In res, to je ena od tistih domačij, ki le pogojno sodijo v to rubriko. Po drugi strani pa je res, da je domačija odprta za javnost, kar je tudi eden od kriterijev za uvrstitev domačije v našo rubriko. Sicer ne funkcionira kot muzej, tako kot velika večina v tej rubriki predstavljenih domačij, ampak kot delovni prostori Kulturnega društva člen 7, ki letos praznuje 20 letnico svojega obstoja.
Stara kmečka domačija je namreč doživela tako temeljito preobrazbo, da je od nje ostalo le nekaj sledi. Najprej je to samo “okostje” hiše, torej zunanji in predelni zidovi, v nekdanji črni kuhinji je ohranjen še velban strop in leseni stropovi so ohranjeni tudi v drugih povsem obnovljenih prostorih. To pa je tudi vse, kar spominja na staro kmečko hišo. Pri tem je nenavadno to, da se nihče ne spomni, čemu so pred obnovo služili posamezni prostori v hiši. Ve se kje je bila črna kuhinja z ognjiščem, največji prostor v hiši je zelo verjetno funkcioniral kot bivalni prostor oziroma hiša (sedaj je ta prostor brez peči in funkcionira kot sejna soba), v zelo verjetni nekdanji sobi je sedaj kabinet s knjigami, manjši prostor pa sedaj služi kot arhiv. Podstreha je tudi po obnovi ostala neizkoriščena.
To, da ni znana prvotna namembnost prostorov je seveda zelo nenavadno in še bolj nenavadno je to, da se v teh prostorih ni ohranilo prav ničesar. Hiša je bila popolnoma prazna. Zelo temeljito preobrazbo je “doživelo” tudi gospodarsko poslopje, ki je (bilo) k hiši pripeto v obliki črke L. V lepo urejeni galeriji z balkonom se sedaj vrstijo po vsebini zelo različne razstave. Trenutno je v galeriji postavljena razstava z naslovom Z divana v sedlo (Vom Diwan in den Sattel), ki govori o zgodovini tobaka in kajenja.
S finančno pomočjo Avstrije in Slovenije je Kulturno društvo člen 7 leta 1995 odkupilo zapuščeno in propadajočo domačijo, ter jo začelo obnavljati. Po treh letih je bila domačija obnovljena in odprta za javnost. Letos je potemtakem poteklo 10 let od svečane otvoritve.
Starost in lastništvo domačije
O starosti in prvotnih lastnikih domačije ni točnih podatkov. Zelo verjetno je bila zgrajena proti koncu 19. stoletja in hkrati s hišo je bilo postavljeno tudi gospodarsko poslopje. Ve pa se, da so se v začetku 20. stoletja iz Cankove v hišo priselili starši znanega prekmurskega rojaka Avgusta Pavla, vendar so tu vztrajali le kakih 20 let, nakar so se vrnili nazaj v Slovenijo. Po njih je domačija tudi dobila ime. Tudi sin Pavel v tej hiši praktično sploh ni živel in nekaj podobnega velja tudi za njegovo hčerko, ki je bila zadnja znana lastnica domačije.
Avgust Pavel
Avgust Pavel je bil rojen v Cankovi leta 1886, vendar se nikoli ni ukvarjal s kmetijstvom. Hodil je v šole in postal je pomemben pesnik, jezikoslovec, literarni zgodovinar in etnolog. Leta 1909 je diplomiral iz hungaristike, latinistike in slavistike na filozofski fakulteti v Budimpešti in tam leta 1913 tudi doktoriral. V različnih madžarskih mestih je poučeval na gimnazijah, v Szombathelyu pa je vodil tudi muzej. Urejal je domoznanske revije, ter objavljal pesmi v prekmurščini in madžarščini. Pomembna je zlasti njegova monografija o glasoslovju slovenskega narečja Cankove, ki je temeljni prispevek k proučevanju prekmurščine. Prevajal je tudi iz slovenščine v madžarščino, med drugim tudi nekaj Cankarjevih del ter slovenske ljudske pesmi.
Pomen domačije in dejavnost Kulturnega društva člen 7
Iz doslej povedanega sledi, da Pavlova domačija z etnološkega zornega kota pravzaprav ne pomeni veliko. Zato pa je njen pomen toliko večji, kot zbirališče pripadnikov števično majhne slovenske skupnosti (nekaj nad 2000) na avstrijskem Štajerskem, ki po svoji vitalnosti zelo verjetno prekaša tudi števično močnejše skupnosti. Pri tem pa bi bilo napačno misliti, da se dejavnost društva omejuje samo na slovensko manjšino. Nasprotno, Kulturno društvo člen 7 nagovarja tudi pripadnike večinskega naroda.
Njegovi programi so zasnovani tako, da v njih najdejo dovolj zanimivega zase tudi nemško govoreči krajani in meščani. Po začetnem nezaupanju, češ da hočejo vse slovenizirati, da so komunisti in podobno, se sedaj tudi pripadniki večinskega naroda vse pogosteje vključujejo v delo društva, bodisi kot obiskovalci prireditev, bodisi kot aktivni udeleženci (npr. v pevskem zboru). To pomeni, da društvo zelo načrtno deluje povezovalno in v duhu sodobne Evrope. Veliko zaslug za to ima predsednica društva mag. Susanne Weitlaner, ki to društvo vodi zadnji dve leti. Po materi je Slovenka, po očetu pa Avstrijka.
Dejavnost društva je zelo obsežna in raznolika. Med najpomembnejše aktivnosti spada razstavna dejavnost, močno je razvita publicistična dejavnost, saj na leto izdajo od ene do tri knjige v znanstveni zbirki in prav toliko v literarni zbirki. Vsako leto pripravijo dvojezični zbornik z imenom Signal; v pevskem zboru trenutno prepeva 15 pevcev obeh narodnosti; organizirajo pohode po sledeh manjšin – pohod po sledeh slovenske ali židovske ali romske manjšine.
Tako razvejana dejavnost društva seveda terja izjemno veliko naporov in iznajdljivosti. Že sama zasnova programa za leto vnaprej je zelo zahtevna naloga, kaj šele pridobivanje finančnih sredstev za izvedbo programa. Pri tem predsednici društva pomaga še tajnik mag. Michael Petrovitsch, ki to delo opravljata iz pisarne v Gradcu, v Pavlovi hiši pa pomagajo še trije ljudje, ki skrbijo za to, da je hiša redno odprta od torka do sobote, za naročene skupine, pa odprejo tudi v nedeljo ali ponedeljek. Dejansko se dejavnost društva ne dogaja samo v hiši, ampak tudi na dvorišču. Tam stojijo veliki panoji, na monitorju pa obiskovalci lahko spremljajo tisto, kar se dogaja v hiši ali kaj drugega.
