Čeprav bo polnih 100 let od smrti Simona Gregorčiča dejansko minilo šele proti koncu leta, umrl je 24. novembra 1906, pa se že vrstijo prireditve in dogodki, s katerimi želimo Slovenci počastiti spomin na velikega pesnika. Vse kaže, da bo letošnje leto na Slovenskem preraslo v Gregorčičevo leto.
Začelo se je z izdajo razkošne Zlate knjige Simona Gregorčiča, za kar je poskrbela naša največja založba Mladinska knjiga. Vsebina knjige je razdeljena na dva dela: prvi del so Poezije iz leta 1882 v dvojnem originalu (rokopis in ponatis zbirke), drugi del pa je Mala slikovna monografija, v kateri je dr. Mihael Glavan predstavil pesnikovo življenje v sliki in besedi. Iz tega izhaja, da ima Zlata knjiga tudi veliko bibliofilsko vrednost. Mladinski knjigi je kmalu sledila tudi Mohorjeva družba s knjigo Izbrane poezije, ki je skupna izdaja Celjske, Celovške in Goriške Mohorjeve družbe. Uvodno besedo je napisal akademik France Bernik in mu dal naslov Pesnik po milosti božji. Zgodila se je tudi že prva Gregorčičeva proslava v Gorici, s svečanim večerom pa so se pesnika spomnili tudi na Svetovnem slovenskem kongresu in ga posvetili njegovi izpovedi: Moja ljuba je Slovenija. Vse kaže, da se bodo takšne prireditve vrstile vse do konca letošnjega leta.
To seveda ne pomeni nič drugega kot to, da je Simon Gregorčič še vedno zelo aktualen tudi za današnji čas. Najbolj aktualne so, po mnenju poznavalcev, osebno izpovedne pesmi, narodno buditeljske in tudi ostale. Najbolj aktualen je Gregorčič za Primorce, pravzaprav je zanje še vedno mit, kot je bil mit že za časa življenja. Slavili in častili so ga tudi drugod po Sloveniji, kar se je najbolj očitno pokazalo ob pesnikovi smrti. Pogrebni sprevod se je vil iz Gorice, kjer je pesnik preživel zadnja tri leta, do cerkvice sv. Lovrenca pod Libušnim, nedaleč od Kobarida. Bil je to eden od največjih slovenskih pogrebov. Pokopan je torej v "planinskem raju", ki mu je posvetil nekaj svojih najlepših pesmi. Ganljivo in prepričljivo je goriški slavček zapel tudi o Soči kot hčeri planin in menda ni Slovenca, ali človeka nasploh, ki se ga ne bi dotaknila katera od Gregorčičevih pesmi. Veliko njegovih pesmi je ponarodelih in okoli 150 jih je tudi uglasbenih.
Kratek življenjepis
Simon Gregorčič se je rodil leta 1844 v Vrsnem pri Kobaridu. Na prigovarjanje očetovega sorodnika Antona Gregorčiča so ga poslali v goriško gimnazijo in po maturi leta 1864 se je odločil za bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1867. Bil je kaplan v Kobaridu, od koder je bil leta 1873 premeščen v Rihemberg (današnji Branik). Služba na Vipavskem je bila še bolj zahtevna in naporna, vsled česar se je pesniku že prej rahlo zdravje še poslabšalo. Navzlic temu je Gregorčičevo pesniško ustvarjanje prav v tem času doseglo svoj višek. Leta 1882, to je v letu, ko je izšla njegova prva pesniška zbirka Poezije, je sprejel vikariat na Gradišču pri Prvačini, kjer si je kupil majhno posestvo in na njem kmetoval. Tu je ostal polnih 21 let. Po upokojitvi leta 1903 se je preselil v Gorico oziroma točneje v hišo na Goriščku, to je v severnem delu mesta, od koder se proti Solkanu vije Svetogorska cesta. 16. novembra 1906 ga je med mašo pri domačem oltarju zadela možganska kap; umrl je 24. novembra.
"Poezija je sredstvo, s katerim se človek pomirja s svetom, se zavaruje pred njim in mistično vpliva nanj", je leta 1972 zapisal Edvard Kocbek v svojem eseju O poeziji.