Ivana Kobilica je 20. decembra 1861 leta rojena Ljubljančanka. Osnovno in meščansko šolo je obiskovala pri Uršulinkah, pri katerih se je učila tudi italijanščine in francoščine. Risati se je učila pri Idi Künl, hčerki slikarja Pavla Künla. Pri 16 letih je z očetom obiskala Dunaj, ki jo je tako prevzel, da je sklenila postati slikarka. Po nekaj letih (l. 1879) se je dejansko vrnila na Dunaj, kjer je v galeriji dunajske akademije kopirala slike starih mojstrov. Po dveh letih je šolanje nadaljevala v Münchnu, kjer se je po nekaj letih vključila v šolo Aloisa Erdtelta, slikarja portretov in žanra. Pri njem je ostala celih 7 let, v Münchnu pa vsega skupaj 10 let. V počitnicah se je vračala domov, kjer je s slikarjema F. Veselom in J. N. Sadnikarjem zbirala in risala kmečke starožitnosti.
Po letih šolanja na tujem je tudi prvič samostojno razstavljala v Ljubljani, in sicer v prvem nadstropju realke. Na ogled je postavila 34 slik, ki se jih je ogledalo 695 obiskovalcev. V naslednjih letih je bolj pogosto kot doma razstavljala v tujini. Leta 1891 je poslala dve sliki (Poletje in Likarice) na razstavo v pariški Salon (stekleno palačo). Bila je nemalo presenečena, ko so ji sporočili, da sta obe sliki sprejeti, še bolj pa jo je presenetila novica o odlikovanju. To je bil dejansko izjemen uspeh, saj je bilo sprejetih le 200 slik, od skupaj 2800 slik, kolikor je bilo poslanih na razstavo. Obe sliki sta na ta način postali svetovno znani. Po drugi strani pa je ta uspeh Ivano Kobilico za dve leti zadržal v Parizu, v bližini tedaj 
najuglednejšega slikarja Puvis de Chavannesa, ki je kot predsednik žirije tudi odločilno vplival na to, da je Ivana dobila odlikovanje.
V letih 1897 do 1905 je zaradi ugodnih naročil živela v Sarajevu, kjer je bila članica Sarajevskega slikarskega kluba; tu je naredila tri cerkvene freske ter z ilustracijami sodelovala pri enciklopediji in pri reviji Nada. Vmes je za prenovljeno dvorano magistrata v Ljubljani dokončala alegorično kompozicijo Slovenija se klanja Ljubljani. V letih od 1906 do 1914 je živela v Berlinu, še prej pa je za kratek čas poučevala v Mladiki v Ljubljani. Po vrnitvi iz Berlina je živela v Ljubljani, kjer je leta 1926 tudi umrla.
Ivana Kobilica je najpomembnejša slovenska slikarka. Po svojem izvoru, načinu življenja, umetnostnih idealih in delu je bila tipična meščanska umetnica. Pripadala je generaciji slovenskih realistov, ki so svoja najboljša dela ustvarili v 80-ih letih 19. stoletja. Njena najboljša dela so nastala v tujini, s težiščem na figuralnem slikarstvu, posebej še na portretu in žanrskih upodobitvah iz kmečkega in meščanskega življenja. V času bivanja v Berlinu pa je, kot sama pravi, našla nič manj hvaležno polje cvetličnega tihožitja, »ki me je poleg portreta že od nekdaj najbolj vleklo«. Izbirala je lepe slikarske motive, dekleta v narodnih nošah, otroke v zelenju, staro mamico ob ognjišču, branjevko z rožami, dekleta pri likanju itd.
S slikami Likarice, Branjevka, Kofetarica, Pomlad in energično naslikano Lastno podobo je dokazala, da se pod njeno umirjeno površino skriva primaren slikarski impulz, ki ga je kot ženska še teže uveljavila kot bi ga bil lahko moški. V slovenskem realizmu ji vsekakor pripada pomembno mesto, preko realizma pa ni segla, raje je prenehala razstavljati. To je pojasnila takole: «Danes so na površju mladi, kubisti in futuristi. Kaj naj bi se jaz mešala v to gnečo s svojimi tihožitji, ki niso nič futoristična. Naj se le pošteno zrevolucionirajo kujoni, saj smo se mi tudi«.
