Od osamosvojitve naprej se v Sloveniji 29. marca spomnimo na rojstni dan generala in pesnika Rudolfa Maistra in z raznimi prireditvami počastimo njegov spomin. Tudi ob letošnji 132 obletnici rojstva je bilo temu tako. V Mariboru je župan Boris Sovič položil venec pred njegov spomenik na mariborskem Trgu generala Maistra, v Kamniku, od koder je Rudolf Maister doma, na ta dan praznujejo občinski praznik. Ob tej priložnosti je zbrane nagovoril državni sekretar Aleksander Zorn in podelili so občinska priznanja. Tudi ljubljanska županja Danica Simšič je položila venec k spomeniku generala Maistra.
Rudolf Maister je bil eden izmed redkih Slovencev, ki je znal in upal ne samo razmišljati, ampak tudi ukrepati državotvorno, kot državnik in strateg obenem. Ne oziraje se na povsem negotov izid, se je odločil za drzne poteze in z njimi tudi uspel iztrgati iz nemških rok oziroma krempljev ne samo Maribor, marveč tudi velik del severne Slovenije. Ob koncu prve svetovne vojne se je povezal z Narodnim svetom za Štajersko in 1.novembra leta 1918 je prevzel vojaško poveljstvo na območju Maribora in slovenske Štajerske. Ko je tedanji mestni svet razglasil priključitev Maribora k Avstriji je Rudolf Maister takoj ustanovil slovensko vojsko s približno 4000 vojaki in 200 častniki, ki so v noči na 23. november v Mariboru razorožili tako imenovano zeleno gardo. Po ponesrečeni aprilski in zmagoviti majski ofenzivi leta 1919 je Maistrova vojska zasedla še del narodnostnega mejnega območja na Štajerskem in po njegovem severnem robu še danes poteka državna meja.
Rudolf Maister pa ni bil samo vojak, marveč zelo vsestranska osebnost od literata, predvsem pesnika, do slikarja in bibliofila. Zanimala ga je tudi glasba, nenazadnje pa se je izkazal tudi kot organizator kulturnega življenja. Očitno je bil pogosto v dilemi, kaj naj pravzaprav počne v življenju. Ustvarjalen je bil vse do svoje smrti leta 1934, vendar je šele v zadnjem času dočakal svoj čas in zasedel mesto, ki mu gre v slovenski zgodovini. Dolga leta in desetletja v naši zavesti ni bil navzoč s takšno močjo, s kakršno bi, glede na svoje zasluge za slovenski narod, moral biti. Zaradi pristranskega ali/in ideološkega obravnavanja zgodovinskih dogodkov je bil skoraj izrinjen iz naše zavesti. Vse skupaj se je začelo že tedaj, ko je general vlekel pogumne, a tudi riskantne poteze – osrednje slovenske oblasti so bile do teh potez izrazito obotavljive, neodločne in celo odklonilne. Očitno so bolehale na pomanjkanju narodne zavesti, ki je generalu Maistru velevala kako in kaj naj ukrepa.
Razgibano življenje Rudolfa Maistra se je začelo 29. marca 1874 v Kamniku in končalo 26. julija 1934 v Uncu pri Rakeku. Po 6. razredu gimnazije v Ljubljani je odšel na Dunaj v šolo za kadete. Kot poročnik, je bil po demonstracijah v Ljubljani premeščen v Galicijo in tam postal stotnik. Po hudi bolezni in vrnitvi v Slovenijo (Celje, Maribor) je postal major in poveljnik črnovojniškega okrožnega povelstva. Dne 1. novembra 1918 je prevzel poveljstvo nad Mariborom in Spodnjo Štajersko, ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Ta svet ga je tudi povišal v generala. Po zmagi in premirju je prevzel poveljstvo Koroškega obmejnega poveljstva in v predplebiscitnem času skušal pridobiti prebivalstvo za Jugoslavijo. Po sklepu plebiscitne komisije se je moral od tam umakniti in leta 1923 je bil v nejasnih okoliščinah upokojen kot divizijski general.