Doma Slovenija Veliki Slovenci Oton Župančič – pesnik in prevajalec

Oton Župančič – pesnik in prevajalec

Oton ŽupančičNaš pomemben pesnik in prevajalec Oton Župančič se je rodil 23. januarja 1878, kar pomeni, da letos mineva 130 let od njegovega rojstva. Rodil se je kot prvi izmed treh otrok trgovskega pomočnika Franca Župančiča in Ane Malič. Višjo gimnazijo je končal v Ljubljani, kjer je že kot gimnazijec (so)deloval v dijaškem literarnem društvu Zadruga, skupaj z Ivanom Cankarjem, Josipom Murnom in Dragotinom Kettejem. Tudi na Dunaju, kamor je odšel leta 1896 študirat zgodovino in zemljepis, je v okviru kluba slovenskih študentov že jeseni istega leta soustanovil literarno gibanje slovenska moderna, oblikovano po vzoru dunajskega gibanja moderne. Njeni dekadenčni in novoromantični vplivi so opazni v prvi Župančičevi pesniški zbirki Čaša opojnosti iz leta 1899. Še prej pa so nastajale pesmi, namenjene mladini, poznane kot Pisanice (1900).

V zbirki Čaša opojnosti je Župančič še izrazit individualist, poln čustev, strastnih in temačnih, ki so posledica razočaranj v ljubezni, naveličanosti in celo gnusa nad življenjem. A pojavijo se tudi že prvi pobliski mladostne volje do življenja (Nočna melodija). V naslednji zbirki Čez plan (1904) sta volja do življenja in radost nad njim že mnogo glasnejša (Vseh živih dan, Raznim poetom). Prvič se oglasi že tudi misel na domovino, ko v Gradcu mukoma prenaša vojaščino. V naslednji knjigi Samogovori (1908), nastali po vrnitvi iz Pariza, pa domovini že posveti poseben razdelek, z dvema daljšima pesnitvama o njej (Z vlakom, Duma). Težnje našega naroda po svobodi v desetletju 1908 do 1918 obravnava v zbirki V zarje Vidove, ki pesniku pomeni najdaljši dan v letu, hkrati pa tudi zenit v njegovem in narodovem življenju. Zaskrbljeno se sprašuje o usodi naših mejnih mest,  spričo nemškega imperialističnega pohlepa. V zbirki je vseskozi navzoča tudi socialna tematika, v kateri obsoja socialne krivice in razkroj.
V tem času med leti 1912 – 1913 je Župančič postal umetniški vodja Deželnega gledališča, po smrti Antona Aškerca pa mestni arhivar in brž za tem tudi urednik revije Slovan. V tem času se je tudi poročil z učiteljico Ano Kessler in je verjetno navdahnjen s svojimi tremi otroci izdal pesniški zbirki Sto ugank ter Ciciban (1915). Leta 1917 je prevzel uredništvo literarno-kulturne revije Ljubljanski zvon.

Leta 1920 je izdal antologijski izbor svoje poezije (Mlada pota) ter že omenjeno pesniško zbirko V zarje Vidove. Istega leta je postal dramaturg Narodnega gledališča v Ljubljani. V 20 in 30 letih se je Župančič posvečal predvsem gledališču in prevajanju. Prevajal je iz raznih jezikov. Za ljubljansko Opero je prevedel nekaj libretov, med drugim tudi za opero Carmen G. Bizeta. Še več je prevajal romanopisce: Balzaca, Dickensa, Voltaira, Puškina itd. Leta 1924 je izdal dramo Veronika Deseniška, pesniško interpretacijo zgodovine Celjanov. Med dramatiki je prevajal največ W. Shakespeara. Prevedel je 16 njegovih del. Najbolje je bil sprejet prevod Hamleta, ter Romea in Julije.
Kot pesnik je užival ugled največjega živečega slovenskega pesnika, predsedoval je Društvu slovenskih književnikov, postal pa je tudi predsednik slovenskega oddelka mednarodne pisateljske organizacije PEN. To je ostal do leta 1933. Med drugo svetovno vojno se je pridružil NOB, dejansko pa je večino časa preživel v bolnišnici in sanatoriju (astma) v okupirani Ljubljani.
Leta 1945 je izdal nacionalno in socialno angažirano zbirko Zimzelen pod snegom, ki je prinesla zadje predvojne in med vojno nastale pesmi. Le-te bolj kot o partizanih in gozdovih pojejo o okupirani Ljubljani. Nekatere med njimi so dejansko umetnine (Veš, poet, svoj dolg?, V brezglasje, Osvoboditeljem), druge pa so le priložnostne, namenjene dnevni politiki. Postal je tudi poslanec v Ljudski skupščini in, štiri leta pred smrtjo, redni član Slovenske znanosti in umetnosti. Umrl je v Ljubljani 11. junija 1949.

Domovinska misel je prišla najbolj do izraza v dveh Župančičevih zbirkah V zarje Vidove in Zimzelen pod snegom. Z domovinskimi temami se vseskozi prepletajo tudi socialne. Da more biti tudi domovinska pesem velika umetnina, priča pesem Duma, v kateri ženski glas romantično opeva slovensko vas in bujno naravo, ter zdravje našega človeka, moški glas pa se realistično navdušuje za veliki svet in velemesta. Zelo ga boli razsipavanje naših najboljših moči v tujini in razbitost našega narodnega telesa po širnem svetu.

Objave iz iste kategorije: