Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Lucije
Postanek cerkve ni znan. Ustno izročilo pripoveduje, da so našli pastirji v grmu, ki je rastel tik za sedanjim prezbiterijem, podobico sv. Lucije, na kateri je bilo zapisano, naj se tam zida cerkev sv. Lucije. Na roženkransko nedeljo je glavni shod. Če je lepo vreme, privre veliko Ijudstva od vseh strani, tudi iz daljnih krajev, zlasti pa z Ijubljanskega polja in od ribniške strani.”
Tako piše kronist poliške župnije o božji poti pri cerkvi sv. Lucije na Dolah. Vasica leži v slikoviti dolini pod Debelim hribom. Tukajšnji svet je kraški, a prijazen in miren, zato so ga ob domačinih, ki imajo svoje domove na jugozahodnem delu Debelega hriba, v zadnjih desetletjih poselili s počitniškimi hiškami tudi Ljubljančani. Iz mestnega vrveža je do te mirne in prijazne vasice le nekaj minut, in že si človek odpočije v zavetju lepe dolenjske narave. Vzhodno od vasi, ob njenem začetku, stoji cerkev sv. Lucije, pozidana na dokaj strmem pobočju. S svojo velikostjo opozarja, da že ob zidavi ni bila namenjena samo vaščanom, ampak so imeli graditelji z njo drugačen namen.
Dole so bile vse do ustanovitve samostojne duhovnije na Polici del pražupnije Šmarje pri Ljubljani. Na ozemlju te župnije so bile že zgodaj pozidane številne cerkve, ki so vse do danes ohranile pričevanja o svoji starosti in umetnostnem bogastvu. Tudi vas Dole se omenja že med letoma 1130 in 1250. Cerkev pa je prvič zapisana v stiškem urbarju iz leta 1662. Ko je namreč šmarska župnija pripadla stiškemu samostanu, so stiški menihi dobro skrbeli za duhovni in gmotni napredek svojih vasi. O nastanku cerkve na Dolah in njenem stavbnem razvoju, žal, ni do danes skoraj nič znano v pisnih virih. Poleg urbarskega zapisa je znana iz starejših let le še Valvasorjeva omemba, ko našteva podružnice šmarske župnije v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Po sodbi strokovnjakov je svetišče na tem kraju stalo že pred prvo omembo v 17. stoletju, morda je v zidovih še ostanek starejšega svetišča. Današnjo podobo pa naj bi cerkev dobila ob koncu 17. ali v začetku 18. stoletja. Ljudje povedo, da so cerkev pozidali beli menihi. Zidava je povezana, kakor omenja tudi kronist poliške župnijske kronike, s studencem, ki izvira pod kapelico pri cerkvi. Vera domačinov in romarjev je namreč temu izviru pripisala čudežno moč, zato so romarji prihajali s prošjo za vid ali za zdravje pri očesnih boleznih. Umivali so si oči, vodo pa so nosili tudi s sabo domov. Od tod češčenje sv. Lucije, priprošnjice za vid. Posebnost studenca je v tem, da ne usahne niti v najhujši suši. Tudi danes lahko vsak obiskovalec pri kapelici pod kipom sv. Lucije odpre mala vratca in zajame svežo vodo iz izvira…
Od velike zidave pred približno tristo leti pa do današnjga dne je cerkev sv. Lucije doživela kar nekaj notranjih sprememb. Danes ima tri oltarje. Glavni oltar, ki je posvečen sv. Luciji, je naredil mojster Jožef Ambrožič leta 1717. V začetku tega stoletja, leta 1909, je ta oltar močno predelal Josip Šubic. Takrat so dodali štiri nove kipe, med njimi tudi glavno zavetnico sv. Lucijo. Iz starega oltarja sta med ohranjenimi kipi posebej zanimivi upodobitvi sv. Petra in Pavla, saj sta oblečena v pobarvano platno. Ob predelavi je nekdanji baročni oltar izgubil veliko svojega čara, še vedno pa preseneča z velikostjo. Stranska oltarja sodita v sredino prejšnjega stoletja. Levi je posvečen rožnovenski Mariji, desni pa sv. Neži. Izredno kakovostni sliki na obeh je napravil slikar Štefan Šubic leta 1856. Tudi danes se pred njimi zbere veliko častilcev na rožnovensko nedeljo.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Polica
Polica 38
1290 Grosuplje
Telefon: (01) 787 35 50
Dostop: z avtom do cerkve.
Glavni shod: rožnovenska nedelja.
[wpgmza id=”5″ marker=”74″ zoom=”11″]