Doma Izleti Romarske cerkve Fara pri Kočevju

Fara pri Kočevju

Župnijska cerkev Marije vnebovzete

Fara pri Kočevju

Na robu dežele Petra Klepca in kočevskih gozdov, tam, kjer se slovenska zemlja pri Kolpi dotika hrvaškega sveta, leži kraj z imenom, ki še tako bežnemu popotniku, namenjenemu na Hrvaško, pove, da je tu staro cerkveno središče. Fara je duhovno srce Kostelskega. Danes se, žal, bitje tega srca manj čuti, saj vsi kraji ob Kolpi izumirajo.

Fara je stopila v pisno zgodovino leta 1363, ko je oglejski patriarh dovolil, da se v teh odročnih krajih ribniške prafare ustanovi samostojna župnija. V listini iz leta 1383 se omenja prvi duhovnik, Kajudin po imenu. Ribniška prafara, ki je obsegala vso ribniško dolino prek Kočevja do Kolpe, je bila preobsežna za dobro dušno pastirstvo, zato je bila ustanovitev župnije pri Fari velika pridobitev za kraje ob Kolpi. Tu je nastalo središče, ki je v najbolj cvetočem obdobju župnije štelo čez tri tisoč ljudi (dandanes pa le dobrih 400). Današnja cerkev stoji na kraju, kjer je stala prvotna. Vrh griča, ki je močno obzidan, so jo postavili na pravi razgledni točki, kar je bilo dobrodošlo posebno v časih turških vpadov. Pravijo, da jo je takrat obdajal tabor s tremi stolpi. Stari zapisi pa povedo, da se je ponavadi tukajšnji župnik zatekel v utrjeni trg – grad Kostel, ki je spadal pod to župnijo. Ta mogočni grad še danes z ruševinami kaže na izredno vlogo, ki jo je imel nekoč (to je drugi največji grad na Slovenskem!). Njegovi lastniki so bili tudi prvi dobrotniki in zavetniki župnije. Imeli so pravico predlagati župnika. Najprej so bili to Ortenburžani, za njimi Celjani, te pa so nasledili Habsburžani. Za razgibano zgodovino prifarske cerkve so poleg Turkov poskrbeli tudi luterani. Sredi 16. stoletja so imeli v njej svoje svetišče. V protireformaciji pa je tu zaslovela božja pot. Izročilo pravi, da je v 17. in 18. stoletju, ko so bila romanja najbolj živa, prihajalo sem veliko romarjev. Prepovedi Jožefa II. in poznejši časi so jo potisnili skoraj v pozabo. Svoje je pripomogel tudi sloves bližnjih dveh božjih poti: na Zdihovem in pri Ebnerpildu. Toda, kdor vidi današnjo prifarsko cerkev, takoj pomisli, da so jo zidali tudi za romarje, ki naj bi spet prihajali.

Že leta 1747 so staro cerkev prezidali. Temeljito pa so se je lotili v letih 1858 do 1864, ko so staro cerkev porušili, pustili so le zvonik. Na njej so po načrtih gradbenika Cividinija z Broda na Kolpi pozidali novo v novoromanskem slogu. Za načrtovana dva nova zvonika jim je zmanjkalo moči. Tako je stari, ki je verjetno v osnovi še iz časov prve cerkve, ostal do današnjega dne. Notranjščina je triladijska in to tako, da sta nad stranskima ladjama odprta hodnika ali empori. Oprema je sicer že skromnejša kakor v baroku, a vendarle lepa. Posebno bogastvo in lepoto predstavljata dve sliki, delo Pavla Künla: v glavnem oltarju Marijino vnebovzetje, v stranskem pa slika sv. Ane. Vse okrasje v cerkvi kaže na ljubezen, ki so jo prifarski in drugi verniki, ki so poromali sem, izkazovali nebeški zavetnici Materi božji. Danes spomin na romanje k Mariji pri Fari zaživi samo še o veliki maši, glavnem prazniku.

Ob obisku tega svetišča pa se spomnimo na množico cerkva, ki so v vojni vihri in po njej končale v ruševinah. Pri Fari je ohranjen spomin na Zdihovo, kamor so množično romali Kostelci. Slika, ohranjena iz tamkajšnje cerkve, jih kaže v procesiji z narodnimi nošami, ko molijo k Žalostni Materi božji, zavetnici zdihovske cerkve. Te cerkve danes ni več. Zdihovo so morali Ijudje zapustiti 14. oktobra 1953 in naslednje leto je bila cerkev porušena. Od božjepotnega svetišča se je ohranil kip Žalostne Matere božje. Hranijo ga v kostelski cerkvi sv. Treh kraljev in k njemu še zdaj radi poromajo domačini.

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke

lnformacije:

Župnija Fara pri Kočevju
Fara 5
1336 Kostel

Telefon: (01) 894 22 39

Dostop: z vozili do vznožja, z avtom do cerkve.

Glavni shod: velika maša (15. avgust).

No results found in this location. Please try again.

Povezane objave: