Vsebina:
Podružnična cerkev Sv. Trojice
Bela kakor nevesta se sveti na holmu Sveta Trojica, razgleduje se po solnčni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima. – Tako je opisal Ivan Cankar v Alešu iz Razora lego in razgled ene najlepših in najimenitnejših krajev na Vrhniki. Sveto Trojico je Cankar s svojim pisanjem ovekovečil kot nobeno drugo.
Prvi počitek na poti k vrhniškemu romarskemu svetišču si lahko privoščimo že takoj potem, ko ob cerkvi sv. Andreja stopamo po znamenitem Klancu. Na Klancu v hiši št. 141 (danes 1) je do leta 1879 stala lesena in s slamo krita koča. V njej se je 10. maja 1876, kakor nam pove spominska plošča na današnji hiši, rodil eden naših največjih mojstrov besede. Mimo nje so šli romarji, kadar je bil pri Sveti Trojici shod. Sem se je slišalo praznično pritrkavanje, zato je razumljivo, da je spomin na Sveto Trojico v Cankarju odmeval tudi v zrelih letih.
Tudi dandanes pridemo k Sveti Trojici najhitreje po Klancu. V majniških dneh, ko začno zeleneti in cveteti drevesa, je pot k cerkvi še lepša, zato je priljubljena izletniška točka Vrhničanov. Sredi zelenja nas preseneti izredno velika in visoka cerkev. Obdajajo jo kapelice križevega pota in božji grob. Venec kapel ustvarja okrog cerkve lepo ubran prostor.
Marsikomu se ob pogledu na velikost cerkve postavi vprašanje, le kaj je bilo povod, da so se Vrhničani odločili postaviti sem tako imenitno svetišče. Izročilo pripoveduje o pastirici, kije na tem hribu pasla ovce. Nekoč se je zgodilo, da so vse izginile. Po dolgem iskanjuje našla ves trop na vrhu hriba. Ovce so bile zbrane okrog podobice, na katerije bila naslikana Sveta Trojica. Videti je bilo, kakor da molijo pred njo. Naslednji dan seje dogodek ponovil. Takratje pastirica podobico vzela in jo nesla k domačemu župniku. Povedala mu je, kako je dvakrat našla ovce pri tej podobici. Župnik je podobico spravil v svoj molitvenik. Toda naslednji dan so bile ovce spet na istem kraju. Tam je pastirica našla tudi podobico, ki jo je prejšnji dan izročila župniku. Vzela jo je in nesla župniku. Ta je pogledal v svoj molitvenik in bil je prazen… Nenavadni dogodek so takrat ljudje razumeli za znamenje, da morajo na mestu, kjer se je vse skupaj dogajalo, pozidati cerkev v čast Sveti Trojici. Zgodba, o kateri pripoveduje tudi Cankar, pravi, da je pastirica pomagala pri zidanju. Nosila je vodo iz Ljubljanice k cerkvi vrh griča. Nekoč se je spotaknila in tako nesrečno padla, da se je ubila. Njeno lobanjo naj bi vzidali za glavnim oltarjem. Kdor prisluhne pri odprtini za oltarjem, bo slišal šumenje vode…
Valvasor je prvi, ki je pisal o božji poti pri Sveti Trojici na Vrhniki. V Slavi vojvodine Kranjske pravi, da je bila cerkev pozidana okrog leta 1630. V njegovem času je imela pet oltarjev. Upodobljena je tudi na bakrorezu v tej knjigi. Njena zunanjščina je, razen strehe na zvoniku, popolnoma ista. Leta 1693 so vrhniški tržani pisali škofu in omenili, da je bila cerkev postavljena pred 50 leti, zato je verjetna trditev, da pred tem na istem mestu ni bilo cerkve. Že v začetku so jo zelo bogato opremili in okrasili.
Prostorna in svetla cerkvena notranjščina tudi danes očara obiskovalca. Ob Ogrinovih in Koželjevih freskah, ki krase cerkvene stene, so največje bogastvo oltarji, dva od stranskih (sv. Štefana in sv. Antona Padovanskega) sta z izbranimi rezbarijami in slikami med najlepšimi. Tudi marmorni glavni oltar se po svoji ubrani lepoti kosa s podobnimi drugod po naših krajih. Škoda le, ker so tudi sem segle roke tatov in odnesle dragoceno upodobitev Svete Trojice, delo baročnega mojstra Valentina Metzingerja.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Vrhnika
Voljčeva cesta 21
1360 Vrhnika
Telefon: (01) 750 27 50
Dostop: z vozili do vznožja, od cerkve sv. Lenarta naprej peš, z avtom po kolovozni poti do cerkve.
Glavni shod: nedelja Sv. Trojice.
[wpgmza id=”5″ marker=”155″ zoom=”11″]