Doma Izleti Romarske cerkve Predjama

Predjama

Podružnična cerkev Marije sedem žalosti

Predjama

Veliko obiskovalcev vsako leto pride k Predjamskemu gradu, saj je podoba tega gradu in njegove zgodbe znana širom po svetu. Ponavadi pustijo avtomobile ali avtobuse pri vaški cerkvi, ob kateri stoji že umirajoča, a zelo stara lipa. Mnogi cerkvice niti ne opazijo, tako jih privlači veličastnost gradu. Škoda. Cerkev v Predjami je prav taka mojstrovina časov, o katerih pripoveduje grad; še več, z njo so povezani tudi ljudje, ki so bivali v gradu. To je značilna primorska cerkvica z zvonikom “na preslico”, takim odprtim, da se zvonec, ko mežnar povleče za vrv, sliši daleč naokrog po strmih bregovih in dolinah kraškega sveta… Gotska okna že na zunanjščini kažejo, da je bila zgrajena v času, ko se je pri nas zidalo največ cerkva in cerkvic. Lepo obnovljena zunanjščina in jasne linije celotne stavbe to še bolj poudarijo. Nekoč je bilo okrog cerkve tudi pokopališče. Nagrobna plošča v steni, nagrobnik v cerkvi in nekaj ohranjenih železnih križev so priče tistega časa. Lopa pred cerkvijo je bila prizidana pozneje, morda takrat, ko so vzidali lepo klesan renesančni portal, ki ima letnico 1637.

Notranjščina cerkve je še lepša. Presenetljiva je že višina ladje in prezbiterija. Šilast gotski slavolok in rebra v prezbiteriju, pa konzoli s ščiti, lepo kovana vratca za shranjevanje svetih olj, morda pa tudi Najsvetejšega, so tisto, kar potrjuje gotsko poreklo zidave. Tudi freske, ki so bile dokončno odkrite in restavrirane v zadnjem času, so kljub poškodbam, ki izvirajo iz časa, ko so cerkev na novo ometali in prebelili, še vedno dovolj jasne, da si jih je vredno temeljito ogledati, posebno tisto z Marijo zavetnico. Pod njenim plaščem se stiskajo različni stanovi in ljudje v upanju na božje varstvo. Ta slika na neki način opozarja na značaj, ki ga je imela v stoletjih od svojega nastanka predjamska cerkev: bila je ne le vaška, pokopališka ali grofovska cerkev, ampak tudi božjepotno svetišče. O njej je prvi slovenski popisovalec božjih poti Janez Volčič zapisal v prejšnjem stoletju: “Nekdaj je močno slovela. Prihajalo je semkaj mnogo Ijudstva od vseh bližnjih pa tudi daljnih krajev. Pred Marijinimi prazniki so pa trije spovedniki spovedovali; vendar niso zadostili množici vernih romarjev. Današnje dni je vse opešalo in cerkvica je zdaj v revnem stanu…”

Valvasor je zapisal, da je predjamsko cerkev “Naše Ijube Gospe in Matere Marije” pred imenitno in nekdaj slovečo predjamsko graščino posvetil Enej Silvij Piccolomini, ko je bil tržaški škof, okoli leta 1450. Kasneje je postal papež z imenom Pij II. in nam Slovencem ustanovil škofijo v Ljubljani. Pravijo, da je cerkev imela že takrat tako podobo, kot jo ima danes, in najbrž bo to kar držalo. Nekdaj je bila seveda v celoti poslikana tudi v ladji in po sodbi nekaterih naj bi jo poslikal isti ali sorodni mojster, ki je poslikal tudi cerkev sv. Radegunde v Srednji vasi pri Kranju. Zapisano je še, da je leta 1645 posvetil v cerkvi nov oltar tržaški škof Pompej. V prejšnjem stoletju so ji dodali kor in tako podobo ima do danes. V glavnem oltarju je slika Žalostne Matere božje oz. Marijinega objokovanja ob Jezusovem snemanju s križa. Nad njo je slika Marijinega vnebovzetja.

Zdaj je zavetnica svetišča Žalostna Marija, ko je o njej pisal Volčič, je bila Vnebovzeta. Še vedno pa je največji praznik in v spominu ohranjeni shod na veliki šmaren oz. vnebovzetje. Takrat sicer ni več tiste značilne romarske gneče, kakor v starih časih, ko so morali spovedovati trije spovedniki, še vedno pa pridejo tudi od drugod.

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke

Informacije:

Župnijski urad Postojna
Vilharjeva 2
6230 Postojna

Telefon: 05/720-46-40, 041/379-468
E-poštni naslov: [email protected]

Dostop: z vozili do cerkve.

Glavni shod: veliki šmaren.

[wpgmza id=”5″ marker=”115″ zoom=”11″]

Objave iz iste kategorije: