Doma Izleti Romarske cerkve Sv. Areh na Pohorju

Sv. Areh na Pohorju

Podružnična cerkev sv. Areha

Sv. Areh na Pohorju

Vsak obisk slovenskih cerkva je šola o vernosti naših prednikov. Med zgovornimi znamenji le-te so še posebej svetniki in svetnice, upodobljeni na freskah, oltarnih slikah in kipih. Pred podobe nebeških zavetnikov ali priprošnjikov v različnih stiskah so se zatekali v različnih potrebah. Nekateri svetniki so bili bolj “cenjeni”, drugi pa so sčasoma, tudi zato, ker so postali “moderni” novi priprošnjiki v sili, zatonili v pozabo. Med onimi, ki danes nimajo več take veljave kakor v preteklosti, je tudi rimsko-nemški cesar sv. Henrik. Na Slovenskem ima štiri cerkve. Med najbolj znanimi in priljubljenimi je njegova božja pot na Pohorju. Ljudska govorica je Henrikovo ime na Pohorju poenostavila v Areha. V teh krajih so namreč imeli velik vpliv, zaradi posestev in župnij, ki so jim pripadale, šentpavelski benediktinci s Koroškega. Ti menihi so v obdobju protireformacije na svojem ozemlju zelo širili češčenje sv. Henrika, ker se je odlikoval po globoki vdanosti in zvestobi Cerkvi.

K svetemu Arehu na Pohorju pridemo z različnih strani. Po poti, ki pelje iz Hoč pri Mariboru, se dandanes bolj hitro (tudi po zaslugi avtov), kakor romarji nekoč, povzpnemo k cerkvi, ki stoji na nadmorski višini 1249 metrov. Sredi pohorskega zelenja, sveže narave in miru, ki je tukaj skoraj otipljiv, je pravo presenečenje mogočna cerkvena stavba.

Legenda pripoveduje o hudobnem rogaškem graščaku Henriku, ki si je lastil ozemlje šentlovrenških puščaunikov in pravico nad njihovimi podložniki. Ti so imeli na meji med njihovo zemljo in njegovim gospostvom kapelico. Kljub posredovanju lastne sestre grofice Zofije ni nehal posegati v njihovo zemljo, ampak je zato še sestro nagnal z doma. Zofija je postala redovnica in je ustanovila samostan v Studenicah. Surovega graščaka paje doletela pravična kazen: postal je gobav. Vsi so ga zapustili. Vražar mu napove, da ga lahko ozdravi le dekle, ki bo zanj darovala srčno kri. Henrik gre po pomoč k sestri. Sredi najhujše zime skupaj poromata k šentlovrenški kapelici. Toda na naporni poti skozi zasnežene pohorske gozdove ju napadejo volkovi in smrtno ranijo Zofijo. Mrtvo prinese do šentlovrenške kapelice. Tam spozna, da je ozdravel. O gobah ni več sledu. Henrik spolni obljubo, ki jo je dal umirajoči sestri, pokoplje jo pri kapelici ter naslednjo pomlad na njenem grobu začne zidati mogočno svetišče. Ko ga po treh letih dokončajo, se Henrik mrtev zgrudi na sestrin grob. Pokopali so ga zraven nje. Še zdaj romajo verni na njegov grob sredi cerkve in prosijo pomoči ob čudeženem studencu.

Zgodovina pravi, da je prva cerkvica na Arehu stala že konec 15. stoletja. Prvič se omenja leta 1545. To cerkev so med 1650 in 1659 povečali in jo povezali s samostojno stoječim zvonikom, ki je bil zgrajen okrog leta 1600. “Legendarna” kapelica sv. Lovrenca je bila v 18. stoletju barokizirana in se danes dotika zakristije. Največja zanimivost cerkve je grob sv. Henrika. To je reliefna plošča, ki kaže ležečega vojvodo s krono na glavi, oblečenega v tesno prilegajočo se obleko, z mečem v roki. Relief izhaja iz začetka 13. stoletja in predstavlja štajerskega vojvodo Otokarja IV. Traungavskega. Ploščo so sem prinesli iz grobne kapele iz žičke kartuzije po letu 1756, da je prevzela nalogo Henrikovega groba. Med sedanjo cerkveno opremo sta vredna pozornosti glavni oltar, delo Jožefa Strauba (ok. 1750), in stranski oltar sv. Ane, ki je nastal leta 1695 v delavnici rezbarja Reissa. Pozorno oko pa bo opazilo še marsikaj drugega, kar vabi obiskovalca k ogledu, romarja pa k pobožnosti.

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke

Informacije:

Župnija Sv. Martin na Pohorju
Šmartno na Pohorju 11
2315 Šmartno na Pohorju

Telefon: (02) 803 45 02

Dostop: z avtom do cerkve.

Glavni shodi: binkoštni ponedeljek, sv. Anton Padovanski (13. junij), “areška” nedelja (po godu sv. Henrika, 15.julija), nedelja po sv. Lovrencu (10. avgust), nedelja po sv. Roku (16. avgust).

Na tej lokaciji ni rezultatov. Prosim poskusite znova.

Povezane objave: