Vsebina:
Župnijska cerkev sv. Antona Padovanskega
Le kaj bi nam imeli povedati vsi tisti romarji, ki so nekoč po poteh in stezicah zelenega Pohorja hodili na božjo pot k Svetemu Antonu, vsestranskemu zavetniku in priprošnjiku v človeških stiskah in težavah? Tako se človek dandanes sprašuje, ko gre po cesti iz Vuhreda v Dravski dolini pod krošnjami dreves med pašniki in travniki mogočnih pohorskih kmetij k nekdaj tako znani in priljubljeni romarski cerkvi. Romarji iz Selnice ob Dravi so še v letih po vojni imeli navado, da so k sv. Antonu romali peš. Mahnili so jo po stari poti čez Ribnico na Pohorju. Pri kapelici ob vznožju njihovega cilja so jih pričakali župnik in domačini z Marijinim kipom. Selniška dekleta so si naložila okrašena nosila s kipom na ramena in ga v slovesni procesiji ob zvonjenju, pesmi in molitvi ponesla v cerkev. Tam so imeli pobožnost, poslušali pridigo, opravili spoved in prečuli noč do jutranje prve maše, ki je bila že ob pol štirih. Nato so se spustili po krajši cesti v dolino do železniške postaje ter se s prvim vlakom odpeljali domov.
Cerkev sv. Antona Padovanskega je med najbolj imenitnimi slovenskimi cerkvami, posvečenimi temu velikemu svetniku pri nas. Postavljena je na 856 metrov visokem hribu, ki obvlada bližnjo in daljno okolico. Prav lepo se vidi tudi s ceste med Muto in Radljami. Zgodba o njenem nastanku ima legendaren značaj. Vse ozemlje je v 17. stoletju sodilo pod vuzeniško župnijo. Pripovedka pravi, da se je na sedanjem kraju na eni od brez neko jutro nenadoma pojavila slika sv. Antona. Nihče ni vedel, od kod je prišla. Ljudje so sklenili, da bodo tam postavili cerkev sv. Antonu v čast. Ker pa je bil kraj zaradi izredne strmine neprikladen, so nekateri predlagali, da bi bilo bolje, če stoji nižje pri Dajnikovem križu (to je stebrasto znamenje, ki še danes stoji). Ponesli so sliko tja, pa je bila že naslednje jutro zopet na istem mestu na brezi. Ta nerazložljivi dogodek so razumeli kot znamenje z neba, da morajo pozidati cerkev vrh hriba, pa če je še tako nedostopen in strm.
Zgodovina pripoveduje, da je bila cerkev pozidana v času vuzeniškega nadžupnika in arhidiakona Jakoba Križaja, leta 1681. Zidava je bila končana še pred njegovo smrtjo 1684. Zemljišče za cerkev je dal marenberški samostan dominikank. Zidavo cerkve ljudska domišljija povezuje z drugo tako veliko cerkvijo, s sv. Janezom Nepomukom nad Radljami. Sv. Antona in sv. Janeza naj bi zidala oče in sin, ki sta tekmovala med seboj, zato sta ti dve cerkvi tako veliki in lepi. Cerkev sv. Antona meri po dolžini trideset metrov; je zelo prostorna, po požaru leta 1874 ima sedanjo triladijsko podobo (požar je zajel ladjo, v njej se je porušil strop, prezbiterij pa je ostal cel). Zvonik s koničasto streho je bil pozidan v letih 1846-47. Danes stoji cerkev vrh hriba sama, včasih pa je bilo zraven še župnišče. 20. aprila 1944 so ga partizani zažgali.
Cerkev sv. Antona ima štiri oltarje z lepimi kipi in slikami. Glavni oltar je še baročen. Prvotno je bil to stranski oltar, posvečen rožnovenski Materi božji. Sem so ga premestili in predelali potem, ko so glavnega (ki je bil narejen v Eibiswaldu leta 1702) prenesli v cerkev sv. Primoža. Stranska oltarja, posvečena Marijini zaroki in Sv. Trojici, imata starejše kipe, današnjo podobo pa sta dobila po požaru leta 1874. V ladji je še oltar štirinajstih priprošnjikov v sili. Narejen je bil že leta 1728. Zelo znamenita posebnost te cerkve je tudi osemnajst slik čudežev sv. Antona, za katere pravijo, da so delo neznanega slikarskega mojstra izpred 250 let. Tem je bila pozneje dodana razlaga v stari slovenščini, kar jim daje še posebno vrednost.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnijski urad Sv. Anton na Pohorju
Sv. Anton na Pohorju 54
2365 Vuhred
Dostop: z avtom do cerkve.
Glavna shoda: antonovo (13. junija), nedelja po godu sv. Antona.
[wpgmza id=”5″ marker=”63″ zoom=”11″]