Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Jožefa
Cerkev uči, da je sveti Jožef takoj za Marijo obdarjen z največjo svetostjo. Verno ljudstvo ga je zato vedno častilo kot prvega med svetniki. Različni teologi so poudarjali, da mu gre kot Marijinemu deviškemu možu, Jezusovemu očetu po postavi in zavetniku vesoljne Cerkve tudi po stopnji višje češčenje kakor drugim svetnikom. Zato ni čudno, da si ga je naše ljudstvo tako rado izbiralo za zavetnika. V preteklosti skorajda ni bilo družine, ki ne bi imela vsaj enega Jožeta ali Jožice. Že od časov katoliške obnove naprej pa je sveti Jožef tudi posebni patron vseh slovenskih dežel, Kranjske, Koroške, Štajerske in Goriške.
Hitra cesta, ki pelje iz Celja v Maribor, je kljub velikim ranam, narejenim v naravi, odkrila popotnikom tudi številne, do tedaj skrite lepote po štajerskih holmih in dolinah. Ena takih je cerkev svetega Jožefa na 320 metrov visokem hribu nad starodavno Slovensko Bistrico. Kakor nekaterim mestom dajejo s svojo lego pečat gradovi, tako je v Slovenski Bistrici Jožefova cerkev tista, ki daje vsemu mestu posebno lepoto. Mnogi ptujskogorski romarji iz celjske smeri se je bodo spomnili, ker leži blizu cestnega odcepa, ki pelje proti Pragerskemu. Njena baročno razigrana zunanjščina z dvema zvonikoma pa nas vabi na ogled notranjščine.
Nadglavnim vhodom je latinski napis Ite ad Ioseph (Pojdite k Jožefu) in letnica 1757. Takrat so dokončali gradnjo. Misel na gradnjo Jožefove cerkve pa je seveda starejša. Leta 1737 je nastopil kaplansko službo v Slovenski Bistrici 27-letni Maks Lederer. Zanj zgodovinar Kovačič pravi, da je bil domačin. Ta se je odločil, da bo na Brinju, kakor so takrat imenovali hrib, postavil cerkev. Kaj ga je nagnilo k temu, ni znano. Brez dvoma je bilo na prvem mestu med nagibi veliko zaupanje v priprošnjo svetega Jožefa, ki so ga v tistem času častili po vsem katoliškem svetu. Kaplan Maks je po sedmih letih delovanja privarčeval toliko, da je leta 1744 od poštarja Ferdinanda Trautensteinerja za 320 goldinarjev kupil zemljišče na Brinju. Že naslednje leto so začeli zidati cerkev in križev pot. Kot je zapisano v kroniki, so gradbeni stroški nanesli veliko vsoto: 2377 goldinarjev. Prav zato se je gradnja zavlekla. Med dobrotnike so se zapisali številni znani in neznani darovalci, od grofov Attemsov v Bistrici do župnika Gašperja Zamlinga. Zvonika je cerkev dobila šele leta 1812. Jožefova cerkev sodi med isto vrsto cerkva na Slovenskem kot cerkev na Sladki Gori. Odlikuje se po razgibanosti tlorisa in fasade: pročelje je kar trikrat konkavno vbočeno in razčlenjeno in se končuje s trikotnim čelom.
Notranjščina potrjuje sodbo tistih, ki pravijo, da je cerkev sv. Jožefa med najlepšimi slovenskimi baročnimi cerkvami. Graditelji so poskrbeli, da so jo opremili vrhunski domači rezbarji in slikarji: Jožef Straub in Jožef Holzinger iz Maribora, Janez Jurij Mersi iz Slovenj Gradca, Valentin Metzinger iz Ljubljane, Janez Andrej Strauss iz Slovenj Gradca in drugi. Ta imena povedo, da je cerkev prava umetnostna galerija ali pa gledališče, v katerem so se verniki počutili, kakor da so že na pol v “nebeški družbi”. Tudi 68 angelov, ki krase oltarje, pripomore k taki misli.
Kot pravijo zapiski, je zanimanje vernih za cerkev sv. Jožefa raslo iz dneva v dan. Romanja so zaživela še posebej potem, ko je bil zgrajen križev pot (tega danes ni več) in ko je papež Klemen XIII. obdaril to cerkev s posebnim privilegijem: sedmimi dnevi popolnega odpustka.
To svetišče je imel posebno rad tudi škof Slomšek. V njem je ob prvem misijonu v Slovenski Bistrici pridigal ubogim.
Vse to je spodbujalo verne, da so radi romali sem. Hrib so preimenovali v Jožefov hrib. Toda čas in dogodki so tudi tu naredili svoje. Hud udarec romanjem je zadal cesar Jožef II., ko je božjepotništvo prepovedal. Skoraj v pozabo pa so zatonila romanja k sv. Jožefu v Slovenski Bistrici po prvi svetovni vojni.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Slovenska Bistrica
Trg Alfonza Šarha 6
2310 Slovenska Bistrica
Telefon: 0590 36190
Dostop: z vozili.
Glavni romarski shodi: 19. marec in nedelja po njem, 1. maj, zahvalna nedelja.