Pred mnogimi leti, še v času študija, sem spoznala dekle iz Združenih držav, s katero sva se spoprijateljili in ostali prijateljici. Vsa leta sva se večinoma pogovarjali preko spleta in družabnih omrežij, enkrat sem jo jaz obiskala v ZDA, enkrat pa tudi ona mene v Sloveniji. A zdaj je gotovo že 15 let, kar sva se z Elizabeth nazadnje videli. Nekako se nisva uspeli nikoli uskladiti, prav tako imava obe družini (jaz z dvema, ona kar s štirimi otroci), poleg tega pa si poti v ZDA tudi finančno ne morem ravno privoščiti. Spomladi pa me je Elizabeth obvestila, da pride s celotno družina na dopust na Irsko. Obiskali bodo kraj, kjer bodo jahali ponije vrste connemara, o čemer otroci že dolgo sanjarijo. So namreč veliki ljubitelji konjev in vsaj starejša da pravita, da bosta nekoč kavboja. In pot na Irsko se je Elizabeth zdela odlična priložnost, da se srečamo na pol poti.
Seveda sem jo najprej vprašala, ali je tam tudi šola jahanja;, kajti Slovenci »kavbojskega življenja« pač nimamo v krvi in sama nisem še nikoli sedela na konju. Seveda šolo imajo, a da se ne bi povsem osmešila pred prijateljičinimi otroki, sem se odločila, da za kakšno uro jahanja poskrbim že prej. Nenazadnje je najbližja šola jahanja komaj kakšnih pet kilometrov od mojega doma, tako da velja pridobiti nekaj izkušenj.
V šoli sem jim pojasnila, da se želim naučiti zgolj nekaj osnov in da dejansko nimam želje, da bi postala dobra jahačica. Verjetno kasneje, po obisku Irske, tudi ne bom nikoli več jahala, saj to dejansko nikoli ni bilo nekaj, kar bi me zanimalo. Rada pa bi brez težav sedela na konju poleg prijateljev. Že res, da mi bo tudi na Irskem na voljo šola jahanja, a niti malo mi ne bi bilo všeč, če bi šla prijateljica z otroci jahat čez drn in strm, sama pa bi morala ostati v ogradi z inštruktorjem. To ne bi bilo ravno tisto druženje, ki si ga želim.
Povedali so mi, da ne bi smelo biti težav, še zlasti, če se bom s konji hitro ujela. In kot se je izkazalo, sem se res. Že prvo uro sem se na kobili, ki so jo uporabljali za učenje, počutila odlično. Vendar pa kljub temu še marsičesa ne znam in povsem samostojnega terenskega jahanja bi me bilo še strah. Upam, da mi bo uspelo pridobiti dovolj izkušenj pred odhodom, kajti nič ne bi bilo bolje, kot če šola jahanja na Irskem sploh ne bi bila potrebna. Če bi že znala vse in bi bila tako lahko ves čas prijatelji.
Ne, sicer pa mi jahanje ni zlezlo pod kožo. Moram priznati, da je prijetno in mi je všeč, a ne toliko, da bi ga želela za svoj stalni hobi. Še vedno velja, da bom raje hodila v hribe, jahala pa bom zgolj še do vrnitve s potovanja.