Vsebina:
Na Ljubljanskem barju, kjer se je nekoč razprostiralo plitvo jezero, so pred četrt stoletja začeli nastajati danes največji slovenski nasadi ameriških borovnic. Pomembno vlogo je pri tem imela tudi Borovničanka, ga. Milica Oblak. Ob dobri letini se na našem, borovniškem delu Barja pridela večina slovenskega tovrstnega pridelka. Za to je zaslužnih osem pridelovalcev, ki na blizu dvajsetih hektarih skrbi za 26.000 grmov.
Svet vitkih belih brez, jelš, jutranjih meglic in črne prsti navdušuje mnoge ljubitelje neokrnjene narave, predvsem pa arheologe in naravoslovce, ki to pogrezajočo se močvirno ravnino želijo ohraniti prihodnjim rodovom. Poleg zanimive zgodovine, bogatega rastlinja in živalstva področju dajejo mikavnost tudi tektonski prelomi in stičišče geografskih regij.
Mokra, mnogokrat pa tudi poplavljena barjanska tla za kmetijstvo niso ugodna, zato na njih prevladujejo travniki. Kisla, humusna in enakomerno vlažna prst pa je idealna za rast vresovk, kamor se uvrščajo ameriške borovnice. Seveda pa za zdrav in bogat pridelek rastline potrebujejo mnogo sonca. Še do nedavnega smo v Sloveniji pobliže poznali le gozdne borovnice, ki pa jih je v okolici Borovnice težko najti. V zadnjih letih se krajani lahko čez poletje sladkamo z ameriškimi, saj se na območju borovniške občine razprostirajo največji slovenski nasadi tovrstnega jagodičevja.
Zgodovino slovenskih in jugoslovanskih nasadov je pisala tudi Borovničanka Milica Oblak
Ameriške borovnice so ena najmlajših gojenih sadnih vrst. Izvirajo iz Severne Amerike in so igrale pomembno vlogo v življenju Indijancev. Prvi naseljenci so se ravno od njih naučili, kako uporabljati sadež v zdravilne namene. Sadna vrsta ameriška borovnica je bila vzgojena s križanjem ameriških gozdnih borovnic s področij Kanade, centralnih predelov ZDA in floridskih gozdnih borovnic. Verjetno prvi uporabni križanec je bila sorta rancocas. Nastala je v Severni Ameriki v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja, s poskusnimi nasadi pa se je zelo hitro razširila tudi v Evropo. S širitvijo nabora sort so v Evropi začeli obširneje pridelovati borovnice po letu 1960. V slovenski literaturi rastlino prvič omenja Martin Humek leta 1937.
Kako nenavadno, a resnično naključje! V zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je s strokovnega potovanja po Severni Ameriki v Slovenijo prinesla prve sadike in strokovne podlage za plantažno gojenje ravno naša sovaščanka, žal že pokojna ga. Milica Oblak z Griča, univerzitetna diplomirana inženirka agronomije, zaposlena na Kmetijskem inštitutu Slovenije. Napisala je knjigo o ameriških borovnicah in raziskovala primerna rastišča po tedanji Jugoslaviji, od Ljubljanskega barja prek Pohorja do Kopaonika. Izkazalo se je, da so najboljša naravna rastišča ravno na šoti našega Ljubljanskega barja. V okviru ameriške povojne pomoči Jugoslaviji je uspela pridobiti večje število sadik borovnic in tako je v šestdesetih letih na Drenovem Griču nastal prvi slovenski nasad tega jagodičevja kot poskusni nasad v lasti Kmetijskega inštituta Slovenije. Od tu izvirajo potaknjenci, iz njih pa so bile vzgojene vse sadike za prve plantažne nasade v Jugoslaviji. Leta 1984 je ga. Milica Oblak našla nas, Jožeta Pirca, Janeza Rota, Matijo Suhadolnika, Franca Suhadolnika in Toneta Palčiča. Bila je pravi zanesenjak. Tako so v Sloveniji začeli leta 1985 rasti prvi zasebni nasadi borovnic, v ostalih predelih Jugoslavije pa iz verjetno različnih razlogov gojenje ni uspelo. Prav bi bilo, da bi ob 25-letni tradiciji borovniških nasadov obeležili tudi nesporne zasluge ga. Milice Oblak, ki je orala ledino na področju slovenskih in jugoslovanskih nasadov borovnic.
Sprva nam je delo v nasadih predstavljalo le konjiček in izziv, pravi rezultat dela pa se je pokazal šele čez nekaj let. Borovnica polno zarodi, ko se vzpostavi 100 % simbioza med mikoriznimi glivami in koreninami borovnic. Borovnica mikoriznim glivam zagotavlja ogljik, glive pa se zahvalijo borovnici tako, da ji zagotavljajo hranila v zanjo dostopni obliki. Ta razvoj traja približno šest let, borovnica se odzove z rastjo rodnega lesa. Običajni pridelek v šestem letu je od 2 do 3 kg na grm, v osmem do desetem letu povprečno do 5 kg, s starostjo, razvojem koreninskega spleta, velikim volumnom rodnega lesa pa tudi od 10 do 12 kg na grm. Tak razvoj grmi dejansko dosežejo le v barjanskih pogojih, kjer je vsebnost humusa v tleh (šota) preko 50 %, podtalnica pa je stalno na približno pol metra globine.
Prvih 3.000 sadik smo posadili na Barju blizu nekdanje kartuzije Bistra leta 1985. Vzgojene so bile iz potaknjencev v eni od sadnih drevesnic Kmetijskega inštituta Slovenije. Kasneje smo uvažali novejše sorte iz Oregona v ZDA, Nizozemske in nedavno iz Nemčije. Danes poznamo vsaj dvesto sort, vzgojenih v Severni Ameriki, na Novi Zelandiji, v Avstraliji, Švici in še kje. Prilagojene so specifičnim rastnim pogojem, zato za našo klimo vse niso primerne. Nekatere sorte so odporne na visoke dnevne temperature (Avstralija), druge na skromno prst (Španija), tretje na visoko vlažnost in soparo (Florida). Žal pa se v Sloveniji nihče ne ukvarja z žlahtnjenjem te dragocene sadne vrste.
Nasadi danes
V zadnjih letih kupujemo le brezvirusne sadike, vzgojene z mikropropagacijo, to je s celično kulturo. Pred nakupom se posvetimo izboru sort po opisnih podatkih. Sadimo izključno tiste, ki so primerne za našo klimo zaradi grožnje spomladanske pozebe. Orientacija prodaje pridelka v trgovske verige prinaša dodatno zahtevane lastnosti posameznih sort. To so podaljšana obstojnost in trpežnost plodov, odpornost proti boleznim rastlin, različne stopnje vsebnosti kislin in sladkorja, različne debelinske stopnje plodov, torej moramo poskrbeti za različne okuse potrošnikov, različno sezono zorenja, ki omogoča trimesečno obiranje. S tem pridobimo možnost cenovno ugodne prodaje.
Zgodi se tudi, da izbor sorte za nasade ni bil posrečen, kar pa ugotovimo šele po nekaj letih. Lahko zori prehitro, ker je namenjena za strojno obiranje, kar na Barju ni mogoče. Lahko ima premehke plodove, preveč rodi in zapade v izmenično rodnost, ima predrobne plodove, prebujno raste in s tem zahteva preveč ur zimske rezi. Obstajajo mnoge hibe teh rastlin, ki za našo tehnologijo pridelave in za spreminjajoče zahteve in okuse potrošnikov niso primerne. Takšne sorte ponudimo v prodajo vrtičkarjem, ker so navadno za ohišnice odlične.
Kmetije Pr΄ Ljubljanšč (Matija Suhadolnik), Sadjarstvo Rot in Sadjarstvo Palčič so največji pridelovalci, svoje pridelke večinsko prodajo trgovskim verigam. Zaradi izredno strogih zdravstvenih zahtev smo vključeni v kontrolo t. i. integrirane pridelave, ki predstavlja stalen inšpekcijski nadzor nad pridelavo in pakiranjem s poudarkom na minimalni uporabi pesticidov. Ta je dovoljena le ob hudem napadu rastlinskih bolezni, ko je ogrožen sezonski pridelek. Seveda pa mora s tem soglašati Opazovalno napovedovalna služba za varstvo rastlin Kmetijskega inštituta Slovenije. V plodovih namreč ne sme biti nobenih kemičnih ostankov. Vzorce plodov odvzemajo neodvisne pooblaščene inštitucije in inšpekcijske službe ter izvajajo analize na ostanke fungicidov v plodovih. Ravno tako imamo zelo strogo omejitev pri uporabi herbicidov, zato se proti plevelom borimo predvsem z ročno obkošnjo grmov. Zelo nevarnih pesticidov – insekticidov – v nasadih v Bistri ne uporabljamo. Ti so vsem koristnim žuželkam smrtno nevarni. V bistriških nasadih velja dogovor med pridelovalci in zaobljuba čebelam. Kmetija Sadjarstvo Palčič ima v bližini grmov sto čebeljih družin, katerih delo, oprašitev, je za dober pridelek borovnic nujno. Cvetovi borovnic so namreč globoke čašice, prašnike v njih lahko dosežejo le čebela, čmrlj, osica… Že vsa leta se ob povečanem pojavu raznih listnih uši, hržic, morebiti kaparja poslužujemo rezi. Na mladem lesu kaparja skorajda ni.
Kmetija Sadjarstvo Palčič se je letos vključila v mednarodni standard Global G.A.P. To je še strožji standard, kot je integrirana pridelava, dobesedno pomeni nadzor od njive do mize. Njegovo osvojitev zahtevajo vse tuje trgovske verige in šele z njim dobimo možnost prodaje v tujino. Nadzor je s pesticidov razširjen še na higieno, varnost delavcev in obiralcev v nasadih, higieno in varnost delovnih prostorov – pakirnice, hladilnice, vozil s hladilnimi komorami za prevoz pridelka do kupca. Neoporečnost pridelka je absolutna. Prilagoditve pridelovalnega procesa pomenijo visoke stroške in zahtevajo odstranitev birokratskih ovir, saj standard zahteva ureditev sanitarij, umivalnic, garderob za delavce v nasadih, prostore za delovne stroje in parkirišča za vozila z lovilci olj ter goriv itd.
Veselje do vzgajanja ameriških borovnic je pri zgoraj omenjenih treh pridelovalcih preraslo v dejavnost, s katero se danes tudi preživljajo. Delo je naporno, saj močvirna zemlja ne dovoli uporabe težke mehanizacije. Opraviti ga je potrebno predvsem ročno, glavnina pa je prepuščena pridnim rokam družinskih članov.
Borovnice pridelovalcem ne dovolijo počitka niti pozimi
Sezona opravil v nasadih se prične v začetku decembra, konča pa konec novembra. Običajno 1. decembra pričnemo z rezjo, ki se prekine le v primeru snežnih padavin. Pozimi je potrebno nadzorovati ograje nasadov in mašiti luknje, ker si zajec vsak dan prekoplje dostop do sočnega lubja. V primeru zmrznjene snežne odeje pa srna z lahkoto preskoči sicer dvometrsko ograjo. V tem obdobju vzdržujemo vodne kanale, da se podtalnica preveč ne dvigne. Posledica daljšega zadrževanja vode je propad rastlin. Obrezovanje običajno traja do cvetenja konec aprila, sledi redna tedenska košnja oz. mulčenje ter ročna obkošnja grmov. Če je pomlad mila, poseganje po fungicidih ni potrebno in čebele veselo opravljajo svoje delo. Medtem je potrebno opraviti popravila na protitočnih konstrukcijah (zamenjati posamezne stebre), napenjati žice, šivati poškodovane mreže, privezati veje grmov na nosilne žice.
Ko rastline konec maja odcvetijo, se prične razgrinjanje in pritrjevanje protitočnih mrež, kar je zelo zahtevno opravilo, ki se dogaja na lestvah in tri metre visoko, običajno tudi z močnim, vedno nasprotnim vetrom. Pokrivanje z mrežami na koncu preraste v tekmo z jatami škorcev, ki zaznajo prve modre plodove.
Med 15. in 20. junijem se prične obiralna sezona. Sledi vsakodnevno obiranje od 7. do 13. ure, popoldne se plodovi sortirajo in pakirajo v 250 g košarice, ponoči razvažajo do grosistov. Popoldanska opravila so še košnja, obkošnja, telefonska prodaja… V delo z borovnicami se takrat poleg družinskih članov vključijo še prijatelji in krajani. Vrhunec je ravno v dneh, ko se v kotlini pripravlja prireditev Praznik borovnic. V prvih dneh oktobra se obiranje zaključi, nasadi se razkrivajo, mreže zvijajo, sadijo se novi, zamenjujejo se propadle sadike. Tako se leto zaključi.
V nasadih pri Bistri danes goji borovnice sedem borovniških kmetij – Leben, Palčič, Pirc, Pristavec, Rot, Franc Suhadolnik in Matija Suhadolnik. Skupno raste tam približno 23.000 grmov na 15 hektarih. V tem kompleksu ima največji nasad kmetija Sadjarstvo Palčič, in sicer okoli 10.000 grmov na sedmih hektarih, sort je nekaj več kot 30. Ena, Marinova kmetija, pa ima nasad na Pakem pri Borovnici, v njem je na dveh hektarih približno 3.000 grmov.
Ob dobri letini se v borovniških nasadih pridela več kot 60 ton, kar je dve tretjini vsega slovenskega pridelka. Ko bodo vsi grmički, ki smo jih posadili v zadnjih dveh letih, zrasli, bo pridelek znašal najmanj 130 ton.
Sadjarstvo Palčič, ki ima največji slovenski nasad, je začelo tudi s poskusnim uvajanjem sort robid in malin, primernih za rast na barjanskih tleh. Te rastline so zelo občutljive na povečano vlago v zraku in hitro se pojavi gniloba plodov. V svetu prakticirajo pokrivanje nasadov s ponjavami, kar pa v primeru Barja ni smiselno zaradi nočnih in jutranjih meglic, dodatna težava so tudi stalni močni vetrovi. Nabor evropskih sort robide te zahteve težko zadovolji. Ponovno smo se odločili za ameriške sorte, če smo našli prave, bo znano v naslednjih nekaj letih.
Primerjava med gozdnimi in ameriškimi borovnicami
Ameriških borovnic največkrat ne cenimo dovolj in jih radi primerjamo z gozdnimi. A primerjanje je popolnoma neprimerno! Če bi potrošnik imel priložnost videti in okusiti nekatere prve križance ameriških borovnic, bi pravzaprav težko ločil med ameriškimi in domačimi evropskimi gozdnimi borovnicami. Ravno tako bi ga bolel križ ob nabiranju, ravno tako bi mu majhni plodovi uhajali med prsti, ravno tako bi imel črna usta in roke, občutil bi enako močno aromo in okus, ravno tako bi se v treh dneh cedil sok in plodovi sesedli. Sorte ameriških borovnic v naših nasadih so pač velik razvojni korak žlahtniteljev, ki so s križanjem in izboljšavo ameriške gozdne borovnice omogočili komercialno gojenje v nasadih, večje donose, debelejše, obstojnejše plodove in s tem večjo dostopnost potrošnikom.
Nepristranske primerjalne analize so pokazale, da gojene borovnice po vsebnosti zdravilnih učinkovin, vitaminov in mineralov evropsko gozdno borovnico prekašajo, za njo zaostajajo le v jakosti kisline, arome in barve. Po vsebnosti nekaterih zdravilnih učinkovin pa le črni ribez prekaša ameriško borovnico. Vsekakor borovnice spadajo v skupino najbolj zdravega in celo zdravilnega sadja, saj so bogate s sladkorjem, suho snovjo, kislinami, vitamini, rudninami, organskimi barvili… Pomagajo pri mnogih boleznih in nevšečnostih, cenijo jih tudi kulinariki. Vse to si je možno prebrati v letnih Bulletin of Blueberry Culture različnih ameriških univerz in raziskovalnih inštitutov. Ameriška farmacevtska in prehrambena industrija iz borovnic izdeluje vse mogoče pripravke za lajšanje zdravstvenih težav. Taka proizvodnja zahteva le en pogoj – da je vsebnost zdravilnih substanc v plodovih tolikšna, da je proizvodnja izvlečkov stroškovno smiselna. In ameriška borovnica temu pogoju popolnoma zadosti.
Več o prireditvi Prazniku borovnic 23.,24.,25. 7. 2010 si preberite v napovedniku
Tone Palčič
Simona Stražišar