Storžič je z 2132 m najvišja gora na zahodnem delu Kamniško Savinjskih alp. Značilen, lepo oblikovan stožec (po tem je tudi dobil ime), se dviga severno od Kranja in močno zaznamuje panoramo mesta . Po njem kranjčani tudi napovedujejo vreme: če ima namreč Storžič "kapo" (iz oblaskov) naj bi to napovedovalo dež.
Na Storžič vodijo mnoge poti. Lažje se vijejo po njegovem južnem pobočju, kjer si lahko vmes tudi odpočijemo v domu na Kališču. Zahtevnejše pa so speljane po severnih stenah in po veliki strmi skalni grapi imenovani Žrelo.
Ko sva se pred leti z očetom odpravila na Storžič, sva seveda izbrala severno pot. Tako sva se peljala skozi Tržič , skozi vas Lom pod Storžičem do planinske postojanke Dom pod Storžičem.
Med vzpenjanjem proti vrhu sva že kaj kmalu pri eni od markacijskih puščic zavila v napačno smer. Puščica je bila namreč že precej slabo vidna in sva mislila, da kaže tako, da greš lahko levo ali desno.
Napako sva opazila, ko je bilo že precej prepozno in sva bila že v steni v Žrelu. Tako sva nadaljevala in čeprav sva se na nekaterih mestih že hotela vrniti, to ni bilo možno. Lahko sva šla samo navzgor. K sreči nama je uspelo in sva srečno prišla do vrha.
Tam sva srečala planinca, za akterega se je izkazalo, da je gorski reševalec. Ko sva mu povedala, kako sva prišla do vrha, je rekel, da sva imela veliko srečo, saj se jih je menda tam že veliko zaplezalo in niso mogli ne naprej in ne nazaj. No, nama je uspelo in z trud sva bila nagrajena s prekrasnim razgledom.