Vtis pohodnika iz poti Po poteh Robanovega Joža

Zelo zgodaj in zelo pravočasno sem prejel prijazno vabilo na osmi pohod Po poteh Robanovega Joža, Robanov kot, v nedelja 05.07.2009, ki mi ga je poslala neumorna in vsestranska Alenka Veber (www.kam.si).

 

 

 

Če že ne najlepši, pa prav gotov eden od najlepših delov, naše čudovite Slovenije. Ugotavljam, da jo sami Slovenci ne poznamo dovolj dobro in, da se na trenutke tudi zelo malomarno obnašamo do nje.
Prijatelju sem omenil pohod v Robanov kot in takoj se je spomnil, da je tam nekje po Logarski dolini že hodil. »Šli smo do slapa Rinka in še nekakšno Orlovo gnezdo imajo tam,« je komentiral. Drugi je nekoč bil v Matkovem kotu ali kako se že imenuje!? Nič pa se ne spomni, da bi tam bil kakšen slap. »Mi smo tudi šli na neko planšarijo tam v Logarski ampak slapu se ne spomnim,« je dodal tretji in tako pokazal na splošno slabo poznavanje Solčave in harmonije treh dolin.
Popolna zmešnjava in dokaz, da ime Logarska dolina prevladuje kot oznaka vseh treh dolin na severovzhodnem delu Slovenije. Na razpolago je dovolj turističnih prospektov, ki pa ne zaležejo dovolj. Ljudje jih ne berejo in še manj se vanje poglabljajo.
Prospekt ali turistična karta z naslovom Solčavsko ali harmonija treh dolin je dovolj zgovorna in natančna. Komur ni prišla v roke, da bi jo prebral in se malo bolj natančno poučil, je ušlo veliko informacij in vedenja o poenostavljeni Logarski dolini.
Naredite preizkus ter svoje najbližje sodelavce povprašajte za Solčavo. Ne boste verjeli, rezultat je porazen.
Potrudil sem se in upam, da sem vsaj malo podrobneje prijateljem razložil, harmonijo treh dolin: Robanov kot, Logarska dolina, Matkov kot.
Po predlogu Alenke sva se iz Ljubljane peljala preko Kranjskega Raka do Luč. Velika bližnjica je in zato zelo dobrodošla, saj zelo skrajša pot. Glej: Atlas Slovenije (predzadnja izdaja) stran 86/B3,B2,B1 in stran 60/B3. Res je, pozabili niso nobenega ovinka, klanca, strmine. Počasi se daleč pride še posebno po asfaltirani cesti, čeprav malo ožji.

 

V Lučah sva zavila levo ter nadaljevala mimo lepo urejenega kampa ter po 6 km pripeljala do odcepa – levo za Robanov kot. Če bi nadaljevala, bi se pripeljala v Solčavo in v nadaljevanju, do odcepa – levo v drugo dolino, ki jo imenujemo Logarska dolina in če bi še nadaljevala, bi prišla do začetka, tretje doline, imenovane Matkov kot.
Še pred zadnjo dolino, se desno odcepi cesta na Pavličevo sedlo in tik pred njim zavijemo desno na Solčavsko panoramsko cesto, kjer se nahajajo turistične kmetije nad 1100 metrih visoko. Nadaljujemo mimo slikovite cerkve svetega Duha in se spustimo desno od ceste za Črno na Koroškem nazaj v Solčavo.
Idealno za nedeljske raziskovalce in ljubitelje vožnje z najmodernejšimi štiripogonskimi močnimi terensko-luksuznimi vozili, kar ni pogoj, saj vožnjo opravimo tudi s staro katrco.
Pri odcepu za Robanov kot so naju pričakali redarji. Parkirala sva na dobro označenih parkiriščih.

 

 

Že po nekaj korakih, sem zagledal čudovito dolino, ki jo zaključuje mogočno skalovje in hribi z najvišjim vrhom Ojstrico 2350 m visoko. Slika z zelo močno vsebino me je zelo pritegnila, očarala in tako je nastal naslov pravkar pisanih vtisov.
Šla sva mimo pravljične turistične kmetije, ki se je kopala v soncu in na terasi je bilo veliko ljudi. Med njimi je bila tudi Alenka in pomahali smo si v pozdrav. Nadaljevala sva do Robanove domačije, kjer naj bi bilo zborno mesto pohodnikov. Prijazne domačinke so nas postregle z domačim žganjem in namočeno višnjo, ki sem jo z užitkom zgrizel in nato splaknil. Pod košato lipo smo spremljali zanimiv kulturni program. Zapeli so nam otroci ter odrasli in nadvse milozvočno je na svoje citre zaigral Jožov nečak Franci. Zelo pozorno smo prisluhnili domačemu narečju in odlomkom iz knjige Joža Vršnika Preproste zgodbe s solčavskih planin, ki so jih nam predstavili domači amaterski igralci. Še bi jih poslušali, toda prišel je čas za pohod in sonce je bilo že kar visoko. Zbralo se nas je lepo število pohodnikov in množica je v koloni krenila na pot. Hoja po lepi gozdni poti in med travniki ni bila naporna in je kot taka, primerna tako za otroke kot starejše ljudi. Na tako množičnem pohodu nekatere zgrabi neustavljiva želja po tekmovalnosti in na čelu kolone je prav malo manjkalo, da niso začeli teči.
Mirno sem hodil v družbi različnih ljudi in opazil sem, da je večina pohodnikov starejših ljudi, čeprav tudi otrok ni manjkalo. Mlado generacijo še ne zanimajo taki pohodi in so bolj lačni eksotičnih potovanj in morja ter seveda, žuriranja v diskotekah.
Midva sva uživala in korak je zastal, ko sem stopil iz gozda ter se zagledal v prelepo sliko narave pred seboj.
Niansa zelene barve travnika s temno zelenim smrekovim, predvsem pa macesnovim gozdom in med njima planšarija s kravami ter visoko nad njimi sive strme skalnate stene z visokimi vrhovi in jasnim, modrim nebom v ozadju je osvetljevalo toplo sonce.
Prekrasen pogled in oko se umiri ter spočije. Misli svobodno poletijo in telo prevzame spokojni mir.
V koči Robanove planšarije smo si lahko privoščili kislo mleko, ajdove žgance z ocvirki, gobovo juho s svežimi jurčki, golaž, porcijo sira in tudi okusen skutin zavitek. Tiste, ki smo sedeli pri mizi na verandi, so zelo obzirno rahlo priganjali, ker naj bi se kmalu tu začela sveta maša in tudi župnik je že prišel. Vse smo uredila tako, da je bilo prav in po maši smo z zanimanjem prisluhnili še Alenki Veber, ki nam je povedala veliko zanimivih stvari ter podrobno predstavila knjigo Joža Vršnika ali Robanovega Joža.
Nedeljsko popoldne je minevalo ob brezskrbnem in sproščenem vzdušju in nikomur se ni nikamor mudilo.

 

Vseeno sva počasi pospravila svoja nahrbtnika ter se mirno predala hoji nazaj na izhodišče. Čudovito je bilo sproščeno gibanje v naravi ali opazovanje črede konj na paši. Požirek bistre in čiste studenčnice poživi kot najboljša pijača in nehote sem se zavedel, da povsod po svetu nimajo tako dobre pitne vode. To moramo ohraniti in očuvati, saj je življenjskega pomena za nas in za naše zanamce.
Sredi popoldneva je bilo še dovolj časa, da sva sklenila z avtom prevoziti in tako doživeti Solčavsko panoramsko cesto, ki sem jo omenil že na začetku.
Po večinoma asfaltirani in zelo ovinkasti cesti sva se pripeljala zelo visoko ter se ustavila na izletniški kmetiji Klemenšek ali po domače Na Klemenčem.
Domačija je poznana po zelo dobri kuhinji in domačih jedeh. Vsem znanem Savinjskem želodcu se pridružita še domača salama in slanina ter seveda doma spečen kruh. Gospodinja pripravlja okusne žlikrofe ali štruklje. Vrsto pijač dopolnjujeta okusen domač sok ali mošt. Vse goste pa preseneti kmetija tudi s svojo lokacijo in nadmorsko višino preko 1100 metrov visoko ter temu primerno bogatim razgledom. V okolici je še kar nekaj kmetij, ki se ukvarjajo s turizmom na kmetiji in nudijo tudi prenočišča.

 

Privoščila sva si skodelico kave ter se sladkala z nadvse odličnim zavitkom, ko sem na robu gozda zagledal gamsa, ki se mu je pridružil tudi mladič. Malo sta popasla travo ter izginila v gozdu. Prisrčen prizor, ki ostane v spominu.
Nadaljevala sva po panoramski cesti mimo slikovite cerkvice sv. Duha ter se kmalu začela strmo spuščati v Solčavo.

Joža Vršnik – Robanov je v svoji knjigi zapisal :

VIDEL BOŠ, ČESAR DRUGI NE VIDIJO.
SLIŠAL BOŠ, ČESAR DRUGI NE SLIŠIJO.
ČUTIL BOŠ, ČESAR DRUGI NE ČUTIJO.
ISKAL BOŠ, KAR NI BILO NIKOLI IZGUBLJENO;
LOVIL BOŠ, KAR NI NIKOMUR UŠLO.

S temi čistimi in bistrimi mislimi sva se srečno vrnila domov.
Nekaj vleče, pojdite in preverite.