V aprilu letošnjega leta je minilo 160 let od smrti duhovnika, alpinista, pesnika, narodnega buditelja in dobrotnika Valentina Staniča. V rubriki Veliki Slovenci ga ne predstavljamo samo zaradi okrogle obletnice, ampak tudi zato, ker se je s svojimi podvigi uveljavil tudi v širšem evropskem prostoru. Rečeno je že bilo, da si v tej rubriki prizadevamo opozoriti zlasti na tiste velike Slovence, ki so se uveljavili tudi izven slovenskega nacionalnega prostora in so s tem prispevali tudi k evropski civilizaciji in kulturi.
Eden takšnih velikih Slovencev je tudi Valentin Stanič. Rodil se je leta 1774 v vasi Bodrež pri Kanalu ob Soči. Študiral je filozofijo in teologijo v Salzburgu in bil leta 1802 posvečen v duhovnika. V letih študija je postal tudi gornik in se razvil v drznega osvajalca še neosvojenih gorskih vrhov. Povzpel se je na večino gora v okolici Salzburga, s čemer je pomagal tudi svojemu profesorju Schieggu pri geodetskih meritvah. Na Untersberg in na druge vrhove je znosil in postavil hlode, da so služili kot triangulacijske točke pri pripravi novih, bolj točnih zemljevidov. Kot samohodec in prvopristopnik se je uvrščal v vrh takratne evropske (in svetovne) alpinistike. Za svoje vzpone ni najemal vodnikov in tudi vrh Grossglocknerja – Velikega Kleka (3798 m) je leta 1800 osvojil brez vodnika.
Na vrhu Velikega Kleka je kot prvi planinski obiskovalec poleg najetih tesarjev, ki so tam pravkar postavili križ, prislonil obenj smrekovo deblo s prisekanimi vejami, in splezal nanjo do vrha. Ob vrnitvi v Heiligenblut, od koder so to dejanje opazovali z daljnogledi, je zbranim razložil, zakaj je to storil: "Da lahko rečem, da sem bil višje, kakor je Klek visok, in da ni bil nihče od prisotnih tako visoko". Na vrh te gore je odšel predvsem kot prvi raziskovalec: z natančnim barometrom, dvema termometroma, nivelirno tehtnico in steklenimi posodami, v katerih je prinesel z vrha gore zrak za znanstvene raziskave.
Istega leta je kot prvopristopnik čisto sam priplezal tudi na vrh Watzmanna (2713 m), takrat najvišjo goro Nemčije. Kasneje je osvojil še več vrhov. Vsem je z barometrom tudi izmeril višino, proučil je rastlinstvo, geološke značilnosti in podnebne razmere. O svojih spoznanjih je tudi izčrpno poročal v avstrijskih in nemških časopisih. Leta 1808 se je povzpel tudi na vrh očaka Triglava in mu seveda tudi izmeril višino.
Po vrnitvi domov leta 1802 je najprej nastopil službo kaplana Banjšicah, nato je bil vikar v Ročinju, nakar je bil leta 1819 imenovan za kanonika v Gorici. Bil je tudi višji šolski nadzornik za goriško nadškofijo, hkrati pa tudi dejaven preroditelj, človekoljub in ljubitelj narave. Kot duhovnik ni skrbel le za dušni blagor svojih faranov, ampak si je v duhu razsvetljenstva prizadeval za izboljšanje in napredek na skoraj vseh področjih življenja. Veliko pozornosti je posvečal socialnim razmeram, saj je veliko ljudi na Goriškem živelo v zelo težkih razmerah. Skrbel je za najnujnejšo izobrazbo, ter pomagal pri delu, v nesrečah, bolezni in revščini. V Ročinju je v času epidemije cepil ljudi zoper koze.
Kot mentor in dobrotnik je pomagal slovenskim študentom v Gorici. Med rojaki je širil slovenske knjige in časopise, ustanovil je knjigarno in izdal prvi knjižni katalog v slovenščini (leta 1842); gojil je tudi stike z izobraženci v Ljubljani. Leta 1840 je ustanovil gluhonemnico v Gorici, ki je delovala 146 let. Stanič je bil njen prvi ravnatelj in vzgojitelj. Po muenchenskem zgledu je leta 1845 ustanovil tudi društvo proti mučenju živali, prvo na avstrijskem ozemlju.
Uveljavil se je tudi kot pesnik in prevajalec. Pesniti je začel že v Salzburgu, v Banjšicah pa je ustanovil tiskarno, v kateri je tiskal svoje posvetne in cerkvene pesmi. Njegove pesmi so največkrat priredbe nemških razsvetljenskih in predromantičnih pesnikov, kar pomeni, da niso vedno izvirne. Večkrat se je zgledoval tudi pri Valentinu Vodniku. V Gorici je leta 1828 izdal romanco Cesar ino prelat, prirejeno po pesmi G. A. Burgerja. Pesmi in druge prispevke je objavljal v Bleiweisovih Novicah, v katerih je posmrtno izšla tudi njegova zadnja pesem Hvala vinske terte.
Valentin Stanič je po svetu najbolj znan kot prvi "veleturist", oziroma točneje kot alpinist svetovnega slovesa. Po njem se imenuje tudi Dom Valentina Staniča v Julijcih na višini 2332 m, od koder je približno poldruga ura do vrha Triglava.
Povzeto po reviji Moja Slovenija