Doma Slovenija Veliki Slovenci Dr. France Prešeren – največji slovenski pesnik

Dr. France Prešeren – največji slovenski pesnik

France Prešeren

V rubriki Veliki Slovenci tokrat predstavljamo največjega slovenskega pesnika dr. Francete Prešerna, ki je (bil) kot je znano, upodobljen na tolarskem bankovcu za 1000 tolarjev. Prešernov lik ostaja tudi po zamenjavi tolarja z evrom še naprej upodobljen tudi na evrskem denarju, in sicer na (slovenskem) evrokovancu za 2 evra.

Rojstno hišo je moral mali France zapustiti že v deških letih. Pot ga je vodila k stricu duhovniku v Kopanj pri Grosupljem, od tu v Ribnico in nato v Ljubljano. Pravne študije je dokončal leta 1828 na Dunaju. Tu se je dobro seznanil tudi z antično, nemško in italijansko literaturo. France Prešeren na bankovcuŽe zelo zgodaj je začel tudi prevajati. Iz nemščine je prevedel Burgerjevo Lenoro, medtem ko je svoje prve »dunajske« pesmi v večini sežgal. Prvo pesem, ki jo je leta 1827 objavil v nemškem ljubljanskem tedniku Illirisches Blatt je bila pesem Dekelcam.
Poleti 1828 se je vrnil v Ljubljano in začel delati kot odvetniški pripravnik, vendar je na samostojno advokaturo čakal celih 18 let. Kako je to vplivalo na njegovo pesniško ustvarjanje pravzaprav ni povsem znano. Dejstvo je, da je v tem času poleg mladostnih pesmi objavil prve ljubezenske sonete, romance in elegijo Slovo od mladosti. Leta 1832 je spesnil ciklus Soneti nesreče, osrednjo pesnitev velikih tem življenskega obupa.France Prešeren Na začetek je postavil sonet o Vrbi in se tako oddolžil rojstnemu kraju, rodu in kmečkemu življenju, ki ga je občutil kot idea(izira)no nasprotje mestnemu življenju.

V ljubezenskem pesnenju je dosegel vrh s ciklusom Gazele (1833) in ciklično pesnitvijo Sonetni venec (1834). Le-tega mu je »narekovala« močna idealizirana ljubezen do Primiceve Julije, hčerke iz bogate ljubljanske meščanske družine. Vsi Slovenci vemo, da je bila Julija zanj nedosegliva, vrhu tega pa je sredi leta 1835 doživel še drugo bridko izgubo, ko je njegov najboljši prijatelj Matija Čop utonil v Savi. V njegov spomin je leta 1836 nastala pesnitev Krst pri Savici, s katero je posegel v čase pokristjanjevanja v 8. stoletje. Kip Franceta Prešerna in pesniške muze na Tromostovju v LjubljaniSvodomiselni junak Črtomir je v pesnitvi soočen s krščansko vernostjo, utelešeno v ljubeči Bogomili. Po »povenčnih« sonetih in vse bolj tragičnih baladah je leta 1838 nastala znamenita pesem Pevcu, ki nekako zaključuje pesnikovo zrelo ustvarjalno obdobje.
Predah, ki je sledil, je bil posledica mnogoplastne življenske krize, ki jo je še dodatno oteževala zapletena zveza z Ano Jelovškovo, ki mu je rodila tri otroke. Z njo se ni nikdar poročil. Daleč od doma je pri bratu Fr. Ksaverju župniku na Skaručni pri Vodicah umrl pesnikov oče Šimen (1837), v Št. Rupertu na Koroškem pa pri sinu  Juriju prav tako župniku še pesnikova mati Mina (1842). V tem času se je ukvarjal z literarnim in uredniškim delom – prijatelju Andreju Smoletu je pomagal pri izdaji Vodnikovih pesmi, Poljaku Emilu Korytku pa je stal ob strani pri izdaji slovenskih ljudskih pesmi.

Pozno obdobje ustvarjanja se začne leta 1840. V ljubezenskih pesmih iz tega časa so romanske pesniške oblike nadomestili preprostejši zgledi iz ljudskega pesništva. {mosimage cw=150}To velja za pesmi K slovesu, Mornar, Sila spomina in druge. Napisal je tudi več spominskih elegij za Vodnika, Čopa in Smoleta. K baladam se je vrnil z Neiztrohnjenim srcem, medtem ko romanca Orglar predstavlja zadnjo pesem o pesniškem poklicu. Leta 1844 je nastala edina Prešernova politična pesem Zdravljica, ki pa zaradi cenzure ni mogla iziti vse do revolucije leta 1848. Kitico, ki je v 90-ih letih 20. stoletja postala slovenska himna, je cenzor leta 1844 gladko prečrtal. »Žive naj vsi narodi« nam danes pomeni skoraj toliko kot pesnikov podpis.
Prešernova pesniška ustvarjalnost se zaključuje leta 1846, ko je bila z letnico 1847 natisnjena zbirka Poezije. Tudi poklicno se je osamosvojil šele leta 1846, ko je postal, tedaj že bolan, odvetnik v Kranju. Po hudem trpljenju je 8. februarja 1849 umrl. Pokopali so ga na kranjskem pokopališču.
Ob zaključku najbrž ne bo narobe, če ugotovimo, da je Prešeren iz leta v leto bolj navzoč v slovenskem narodu, pa tudi v širšem evropskem prostoru. Nekaj bo k temu vsekakor dodal tudi Prešernov lik na slovenskem evrokovancu. Prešernove opredelitve pojmov, odnosov in razmerij med ljudmi, občutij, likov in celo poklicev bodo še dolgo navzoče v naših glavah in nas bodo še dolgo določale kot narod v odnosu do drugih narodov. Najbrž vse dotlej, dokler bomo kot narod hoteli obstajati.

Povezane objave: