Letos pomladi so na Ptuju čez akumulacijsko jezero Drave odprli nov most, ki so ga poimenovali po našem znamenitem rojaku Janezu Puhu. Z mostom dolgim 433 m in širokim 18,70 m, se je Ptuj končno rešil dosedanje prometne gneče. To, da je most nekaj posebnega tudi po konstrukcijski plati, tako v slovenskem, kakor tudi v evropskem merilu, bodi omenjeno le mimogrede.
V tem prispevku namreč ne bo govora o mostu, ampak o možu, ki je mostu dal ima. Janez Puh se je rodil leta 1862 v Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah v občini Sekušak pri Juršincih. O sami družini Puhovih so podatki zelo različni. Po enih je bilo v družini 9 otrok, po drugih pa samo štirje. Vsi pa se strinjajo, da je bila to revna bajtarska družina. Osnovno šolo je obiskoval v Sv. Lovrencu, nakar se je na Ptuju, v Mariboru in v Radgoni izučil za ključavničarja. Zatem je odšel na strokovno izpopolnjevanje v tujino, od koder se je vrnil leta 1882.
Po odsluženju triletnega vojaškega roka se je za stalno naselil v Gradcu. V začetku je pri mojstru Luschneiderju popravljal neudobna in nevarna kolesa, imenovana "mišolin". Toda to ni trajalo dolgo. Kolesa je začel kmalu tudi konstrukcijsko popravljati in izboljševati. Že leta 1889 je ustanovil svojo delavnico oziroma podjetje z imenom Styria Werke. Tu je začel izdelovati zelo dobra nova kolesa, ki so se zelo hitro uveljavila v hudi mednarodni konkurenci in celo v Veliki Britaniji, od koder so do tedaj prihajala na trg najboljša kolesa.
Prava tovarniška proizvodnja koles je stekla okoli leta 1900, potem ko sta Puh in kolesarski tovarnar Werner kupila stari mlin v južnem delu Gradca. Tovarna se je imenovala Erste Steiermarkische Fahrradfabrik Johann Puch, A. C. Leta 1901 je iz te tovarne prišlo že tudi prvo motorno kolo z bencinskim motorjem. Serijska proizvodnja koles z motorjem je sicer stekla šele čez dve leti, leta 1906 pa že tudi serijska proizvodnja avtomobilov. Tega leta je z njegovim motociklom dirkač Nikodem dosegel velik uspeh na sloviti dirki Gordon-Bennet, saj je na tej dirki zmagal. Vozil je s povprečno hitrostjo 77 km na uro. Leta 1912 je Puhova tovarna zaposlovala 1100 delavcev, izdelala 16.000 koles, 300 motociklov in 300 avtomobilov. Z avtomobili je Puh oskrboval tudi avstrijske kronane glave. Najbolj mu je uspel tip VIII, ki je med prvo svetovno vojno veljal za nazanesljivejši osebni in sanitetni avtomobil. V prometu se je obdržal še dolgo po koncu vojne. Do leta 1914 je Puh razvil 21 različnih avtomobilskih tipov.
Veliki napori so Puhu načeli zdravje in leta 1912 se je upokojil, a je še vedno ostal honorarni predsednik družbe. Sprostitev je našel v svoji konjušnici in v jahalnem športu. Prav po končanih konjskih dirkah v Zagrebu ga je 19. julija 1914 zadela srčna kap. Pokopali so ga v Gradcu. Puhove smrti javnost skorajda ni opazila, kajti pričela se je prva svetovna vojna. Njegova tovarna je "živela" še naprej in se leta 1935 povezala v koncern z imenom Steyr-Daimler-Puch Werke A.C. s sedežem na Dunaju. Tovarne v Gradcu in na Dunaju še vedno delujejo in postavljajo nove in nove rekorde.
Janez Puh je bil genialen izumitelj, saj je samo na dunajskem patentnem uradu prijavil 19 patentov. Vseh inovacij in izboljšav pa je bilo še veliko več. Kot ustvarjalec in genialni mehanik je vidno zaznamoval začetek tehnične revolucije. Preko njega smo tudi Slovenci močno navzoči na samem začetku novega zgodovinskega obdobja, obdobja motorizacije. Brez avtomobilov si današnje civilizacije ni mogoče predstavljati. Puha sicer ni mogoče enostavno umestiti v (slovenski) nacionalni predalček, je pa res, da svojega porekla ni nikoli skrival, ali zanikal. Še več, svoje domače kraje je zelo rad in pogosto obiskoval. Njegova rojstna hiša je danes preurejena v Puhov muzej.
Povzeto po reviji Moja Slovenija