Vsebina:
Podružnična cerkev Marije, pribežališča grešnikov
Zgodovina božje poti na Planinski gori, nekdaj imenovani tudi Singerle ali Mukka, je zavita v legende. Pravijo, da je najstarejša stavba na Planinski gori okrogla kapelica, ki je danes južno od cerkve. Postavila naj bi jo graščaka, ki sta na lovu zasledovala zver in se v gozdu izgubila. Več dni sta prestrašena begala sem in tja in obljubila Mariji kapelico, če srečno prideta domov. Takrat ju zvabi čudovito ptičje petje. Omamljena od lepe melodije mu sledita in prideta na kraj, od koder zagledata svoj grad. Zvesta dani obljubi, postavita na tem mestu kapelico. Vspomin na to ptičje petje, ki ju je rešilo, naj bi hrib nemško poimenovali Singerle.
Drugo ime Mukka pa govori o drugačni in bolj resnični preteklosti kraja. Prvič ga je zapisal leta 1561 Wolfgang Lazius v atlasu avstrijskih dežel. To slovensko ime naj bi dobila gora po mučenju.
Ime Planinske gore in božje poti stopi v zgodovinopisje v času najhujših preizkušenj za preprostega slovenskega človeka. V 16. stoletju je bil izpostavljen dvema preizkušnjama: turškim vpadom in krivi veri, kakor so takrat imenovali protestantizem. V letih, ko so duhovniki opuščali službo, meščani in zemljiški gospodje sledili drugim verskim naukom, so si preprosti kmetje poiskali tolažbe pri svojih pobožnostih. Po deželi so se pojavljali štiftarji, bičarji in skakači, ki so na določenih krajih ali pri cerkvah imeli zamaknjenja in z bičanjem in trpinčenjem samih sebe ljudi vabili k spreobrnjenju in pobožnosti. Tudi na Planinski gori, kjer je stala kapela sv. Ane, je bilo tako. Sem naj bi prišli nekateri pregnani bičarji z Goriške. Leta 1583 je nastopila Maruša Pogorelec (Pogerlitz) in oznanjala, da se ji je na dan sv. Andreja (30. novembra) tega leta prikazal Kristus in ji naročil, naj bo štiftarka in naj postavi cerkev na Planinski gori. Svetna oblast je že naslednje leto zbiranje na gori prepovedala in leseno cerkev, ki so jo postavili, zažgala, štiftarko Marušo pa zaprla. Čeprav se je zdelo, da bo zdaj božja pot na Planinski gori zamrla, se to ni zgodilo. Že čez nekaj let, 1588, so ljudje želeli postaviti cerkev. Prek prošta Polidorja Montagnana so zaprosili pri nadvojvodu Karlu v Gradcu, naj jim dovoli zidati cerkev Mariji v čast na gori.
Današnja cerkev naj bi bila po ljudskem pripovedovanju že sedma na istem mestu. Postavili naj bi jo, kakor pravi Valvasor, leta 1657, v času cerkniškega župnika Jurija Cimermana. Po zidavi tega svetišča so se začela najbolj cvetoča leta romanj. Sem so prihajali od vsepovsod: z Goriškega, Tolminskega, iz Istre, Dolenjske, predvsem pa Notranjske. V čas tistih cvetočih romanj sodi tudi današnja oprema. Žal močno okrnjena, saj je bila cerkev, ki stoji na samoti, vse do danes cilj različnih tatov.
Zopet je božja pot zaživela v preteklem stoletju. Kot pravi izročilo, so takrat v nekem trhlem deblu pod Marijino podobo ob poti na goro našli zaklad, s katerim so obnovili cerkev in popravili pot.
Kot ena družina se tu zbirajo verni dveh škofij, koprske in ljubljanske, da zapojejo tisto, ki pravijo, da je nastala tukaj: “O Marija s Planinske gore, Tebi se priporočim, da me bodeš varovala, jaz pa Tebe ne zapustim”. To pesem in melodijo naj bi sestavil Cilingov Tine s Planine, ki je bil po krivici zaprt zaradi umora v gostilniškem pretepu. V zaporu jo je vedno znova prepeval in od njega so seje naučili tudi drugi. Ko se je dokazala njegova nedolžnost, je v zahvalo poromal na Planinsko goro. Tam so romarji, ki so ga slišali peti v zaporu, to pesem, ki se jim je tako priljubila, že prepevali. Tudi danes ni slovesnosti, ko je ne bi zapeli.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Planina pri Rakeku
Planina 33
6232 Planina
Dostop: z avtom iz Planine do Lohača, tam desno in na vrhu proti lovski koči, ali po pešpoti iz Planine.
Glavni romarski shodi: 1.maj, binkošti, velika maša, nedelja po mali maši, rožnovenska nedelja.