Vsebina:
Župnijska cerkev imena Marijinega
Hribovje od trojanskega klanca proti Kumu je zaradi lahkega dostopa in lepega razgleda, ki se z vrhov odpira na vse strani Slovenije, znano mnogim ljubiteljem planin. Slovenci poznamo ta svet predvsem po črnem bogastvu, ki ga že skoraj 200 let črpajo iz globin. V središču slovenskega “knapovstva” se skriva živahna zgodovina človeškega truda in trpljenja pa tudi uspehov delovnih rok.
Sveta Planina (po vojni so ji dali ime Partizanski vrh) je nekak podaljšan pomol špičastega Javorja (1131 m). Na skrajni točki tega pomola, tam, kjer se gorski greben strmo prevesi proti Trbovljam, stoji prostorna cerkev in zraven nje samostojno stoječ zvonik. Pod njo se na eni strani raztezajo Trbovlje, na drugi strani pa Zagorje. Kdor se povzpne na vrh nad cerkvijo, pa bo v lepem vremenu občudoval najbolj znane dolenjske, gorenjske in štajerske vrhove. Kronist, ki je dolga leta živel ob tej cerkvi, je zapisal: “Ob lepih toplih dneh je tukaj kos nebes, ob hudem viharju kos pekla, največkrat pa seveda vice…” Narava ob vseh lepotah v tem hribovju kmetom ni radodarna, a vseeno že vse od prazgodovine naprej ljudje poseljujejo te strmine. Na vzpetini Dunaj v bližini Svete Planine je namreč prazgodovinsko gradišče z dobro vidnimi terasami, jarki in okopi.
Božjepotništvo na Sveti Planini je najbrž staro toliko kot njeno ime. Skoraj vsak obiskovalec se bo vprašal, le zakaj v teh strminah tako velika cerkev? Odgovor so že številne sosednje: na Kumu, Sveti gori, Limbarski gori… – bližina neba in obramba pred Turki. Zgodovinski dokumenti omenjajo cerkev na Sveti Planini leta 1648. Urbar mengeške župnije, ki je segala vse do Zagorja, jo imenuje: cerkev Matere božje “in alpibus”. Valvasor jo opiše že v sedanji podobi. Pravi, da leži ravno na meji med Kranjsko in Štajersko, in to tako, da je zvonik že na štajerski strani. V cerkvi so bili takrat štirje oltarji kakor danes: Matere božje, sv. Ane, sv. Joahima in sv. Antona Padovanskega. Valvasor pravi, da je ta cerkev v izredni časti pri ljudeh daleč naokrog. Zapisal je tudi čudežni dogodek, ki se je zgodil v njegovem času. Kmet Valentin Jurhar je zaničeval božjepotništvo na Sveto Planino, zato ga je zadela nenadna huda bolezen. Šele, ko se je zaobljubil, da bo poromal tja gor, ga je bolezen zapustila. Veliko romarjev, ki so se zaobljubili romat na Sveto Planino, je bilo v tistem času ozdravljenih.
Začetek božje poti je skrit v legendo, ki se je ohranila v posebni pesmi. Ta pravi, da se je na Sveto Planino zatekla pregnana kraljica, ki je bila noseča. Porod je bil težak in nikogar ni bilo, ki bi ji pomagal. Na priprošnjo svete Ane, zavetnice vseh mater, pa seje vse srečno izteklo. V zahvalo je novorojenka dobila ime Ana. Pregnana kraljica pa je kasneje dala postaviti pod lipo, kjer je rodila, kapelico sveti Ani v čast. Ko so začeli prihajati romarji in je kraj zaslovel, so pozidali sedanjo cerkev. Tako legenda. Najbrž je cerkev res plemiška ustanova. Stoji namreč nakraju, kjer se je končevalo posestvo gospodov z Gamberka. Mogočni zidovi tega gradu še danes pripovedujejo, da je bil to mogočen rod, ki je imel velika posestva in dohodke in je lahko zgradil veliko planinsko cerkev. Bolj kot oni pa so zaslužni za to cerkev stiški menihi, kamor je cerkveno dolga leta spadalo Zagorje. Že leta 1770 so sem poslali posebnega duhovnika, ki je skrbel za dušno pastirstvo kmetov po teh hribih in oskrboval romarje. Leta 1900 pa je škof Jeglič tu ustanovil tudi župnijo. Tako je planinska cerkev Marijinega imena danes najvišje ležeča župnijska cerkev v ljubljanski škofiji.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Sv. Planina
Partizanski vrh 24
1420 Trbovlje
Upravlja se iz Zagorja ob Savi:
Župnija Zagorje ob Savi
Cankarjev trg 3
1410 Zagorje ob Savi
Telefon: (03) 566 47 12
Dostop: avtom iz Trbovelj ali Zagorja.
Glavni shod: “Anina” nedelja (po 26. juliju), Marijini prazniki.
[wpgmza id=”5″ marker=”178″ zoom=”11″]