Ko se proti jeseni ob
Soči umiri turistični vrvež, zadiha Kobarid z okolico svoje običajno življenje.
Takrat je čas, da lahko pozorno prisluhnemo, kaj nam ima ta košček slovenske
zemlje zanimivega povedati. Tu ne manjka naravnih in kulturnih znamenitosti, ki
s svojim bliščem pritegnejo našo pozornost. In prav je tako. Potrebujemo jih,
da nas zmamijo v Posočje.
Za željne gora je pred
nosom ponosni nos Krna, bolj zmerni bodo raje obiskali Matajur ali Stol, morda
zakolovratili proti Kolovratu ali se sprehodili do slikovite Drežnice in
Vrsnega.
Kdor še ni obiskal
najlepšega slovenskega slapu, naj se le potrudi do slapu Kozjak. Ne izstopa po
velikosti, ampak po izjemnem okolju. Stezica nas pripelje v temačno skalno votlino,
na njenem koncu pa se peni eleganten pramen slapa. Objeti smo v kamnitem
naročju, le okljukasto zavita razpoka na stropu ostaja stik z zunanjostjo in
priča o dolgoletnem delovanju vodne sile slapa. Prizor, ki pomirja, navdihuje
in spodbuja k razmišljanju, če se le ne tre pri slapu preveč obiskovalcev.
Pečat samoumevne
značilnosti daje tem krajem bližnja Soča z značilno barvo in še neukročenim
tokom. In če se le malo prepustimo šepetanju zgodovine, začutimo, da kri,
obilno prelita v tej dolini in po obronkih gora vse do najvišjih vrhov, ni kar
izginila. Vsaka prelita kaplja krvi skupaj z življenjem, ki ga je napajala,
odmeva v večnost, odmeva pa tudi v sedanjost. Morda to najlaže doživimo ob
obisku imenitnega
Kobariškega muzeja I. svetovne vojne ali mogočne italijanske
kostnice nad Kobaridom. Res da zelo pogosto povezujemo Kobarid s prvo svetovno
vojno, kar je seveda razumljivo, saj se je ključen dogodek, preboj Soške
fronte, zgodil prav na tem območju, vendar je bila pomembna lega mesta pod
Trnovsko sotesko vzrok še za mnogo drugih zgodovinskih sledov.
Nasproti slapu Kozjak,
nad desnim bregom Soče, je zanimiva vzpetina, na kateri je pomembno arheološko
najdišče. To je Toncov grad, naseljen že v srednji kameni dobi. Na
izpostavljeni skalni ploščadi z imenitnim razgledom so odkrili ostanke kar
štirih zgodnjekrščanskih stavb, pretežno iz 5. stoletja, zato je bilo tod
verjetno pomembno duhovno središče.
Omenim še en spomenik,
ki poudarja pomembno strateško vlogo Kobarida - to je Napoleonov most. Mesto
povezuje z levim bregom Soče, v njegovi neposredni bližini pa so tudi skromne
Pirnatove plastike, tenkočutno zlite z okoliškimi skalami. Pomnik, da tudi
druga svetovna vojna tem krajem ni prizanesla.
To so kraji, v katere je
vraščen Gregorčič,
ne le z rojstno hišo v bližnjem Vrsnem in grobom na
slikovitem gričku pri cerkvi sv. Lovrenca, ampak z gorami, vasmi, Sočo, polji
in pobočji, rastlinami in živalmi, usodami prednikov. Iz tega zornega kota
postane njegova slutnja soške morije nenadoma povsem razumljiva.
Tudi mi se poskusimo v
teh krajih, svetih zaradi prelite krvi, vrasti v stvarstvo in v ponižnosti z
vsemi stvarmi slaviti Stvarnika. Tedaj se bo novembrska turobnost, tesnoba, ki
se širi okoli misli na smrt, umaknila Življenju, ki vznika iz vsake kaplje krvi.
Smrt je le tisto, kar seme vzbudi, da vzklije, zato ni nikoli nesmiselna,
četudi nam je navadno nerazumljiva. Pomembno je tisto obdobje našega bivanja in
zavedanja, v katerem lahko svobodno odločamo, na katerega lahko vplivamo. Ta
del življenja naj usmerja smisel!
Dostop: z južne stani po
glavni cesti iz Tolminske smeri, s severa pa iz Kranjske Gore čez Vršič ali
Predel.
Čeprav sem odraščal na povsem drugem koncu Slovenije, se v meni nekaj zgane, če pridem tja ob Sočo. Jih ni bolj lepih krajev. Pa tudi bolj žalostnih ne. Ampak sam Kobarid je v mojem življenju naredil nekaj pomembnih korakov, tam sem se naučil voziti s kolesom in plavati v Nadiži. A ni to že vse?
