Kobarid
je po svojem videzu izrazito mestno naselje, čeprav formalno ni uvrščen med
naselja mestnega zanačaja, ker ne dosega zahtevanega števila prebivalcev.
Kobarid šteje namreč samo nekaj nad tisoč duš (neuradno pa naj bi jih živelo
nekaj sto več). Poleg številnih bolj ali manj dobro ohranjenih kulturno-umetnostnih spomenikov in znamenitosti, sta Kobarid in njegova okolica
znana po odločilni bitki v prvi svetovni vojni, v kateri so kombinirane
avstroogrske (tudi slovenske) in nemške čete odločilno porazile italjansko
vojsko in jo potisnile daleč v Furlansko nižino, do reke Piave, kjer so boji
tekli še precej dolgo. O bojih na tej soški fronti oz. o odporu do orožja je
pisal Ernest Hemingway v znamenitem delu Zbogom orožje.
To
bitko označujejo zgodovinarji kot kobariški preboj. Bila je samo ena od 12.
ofenziv, a prva in zadnja s strani avstroogrske armade na 29 mesecev trajajoči
soški fronti. S to ofenzivo so Avstrijci pravzaprav rešili svoj sicer že povsem
izgubljeni položaj.
Spomin
nanjo so znova obudili prizadevni Kobaridci sami, ki so s svojimi lastnimi
sredstvi in znanjem postavili "na noge" kobariški muzej, ki ga sedaj
občudujejo številni obiskovalci pa tudi strokovnjaki. Zbirke so posvečene soški
fronti nasploh in kobariškemu preboju še posebej. S strani Sveta Evrope je bil
ta muzej izbran za muzej leta 1992 (poleg muzeja v Carigradu). To pa je tudi
razlog, da predstavljamo Kobarid v naši seriji starih slovenskih mest v tem
trenutku.
Lega
V virih
se Kobarid prvič omenja leta 1232. Mnogi raziskovalci sicer istovetijo Kobarid
z antičnim naseljem, pravzaprav vojaško postojanko, Ad Silanos, a to ni povsem
zanesljivo dokazano. Dejstvo pa je, da je v rimskih časih tod tekla cesta iz
Aquileje čez prelaz Predel v nekdanjo rimsko provinco Norik.
Kobarid
je v širšem smislu nastal na stiku visokih Alp in predgorja, v ožjem smislu pa
na prehodu iz Staroselskega podolja v Soško dolino. Medtem, ko je Stolovo
pogorje, še del zahodnih Julijskih alp, sta Matajur in Mija skrajna odrastka
Dinarskega sistema. To dejstvo je v mnogočem vplivalo na oblikovanje pokrajine
v okolici Kobarida. Nastanku Kobarida je toraj botroval ugoden položaj na
prehodu čez Sočo na Bovško in Beneško Slovenijo in s tem proti Jadranskemu
morju.
Kot ima
pokrajina na kateri je zrasel Kobarid, prehodni značaj, tako ima prehodni značaj
tudi še dokaj dobro ohranjeno zgodovinsko jedro naselja iz 18. in 19. stoletja.
Hiše so bile nekoč lesene, sedaj pa so zidane. Po videzu so pretežno
sredozemskega značaja, a pri mnogih je še ohranjen značilni leseni hodnik s
premnogimi cvetlicami. Pri tem pa ne smemo pozabiti na potres leta 1976, ki je
močno prizadel Kobarid. Številne objekte je bilo potrebno povsem odstraniti ali
pa temeljito popraviti. Rušitvi je bila zapisana tudi stavba, v kateri se
nahaja sedaj že znameniti muzej, vendar pa je bila po zaslugi nekaterih
posameznikov ohranjena in obnovljena.
Arheološka in zgodovinska pričevanja
Železnodobno
naselje je zraslo na vzpetini Gradič oz. na hribu sv. Antona 320 m nad morjem
na stiku dolin Soče in Nadiže. Velik del utrjenega prazgodovinskega naselja je
bil uničen s postavitvijo kostnice 7014 italjanskim vojakom padlim v prvi
svetovni vojni. Večji del rimskodobnega naselja je zrasel izven obzidja
prazgodovinskega gradišča, na jugozahodnih terasah Gradiča. Na terasah
obrnjenih proti Soči je bilo tudi grobišče. Odkritih je bilo preko 1400 grobov.
Najprej so raziskovali Italjani, po drugi svetovni vojni pa Slovenci (najprej
S. Gabrovec, v zadnjih letih pa arheologi novogoriškega muzeja).
Številni
predmeti najdeni v grobovih staroselcev in tudi izven njih so sedaj
razstavljeni v posebni sobi kobariškega muzeja, medtem ko se tisto kar so
izkopali Italjani nahaja v muzeju v Trstu. Najpomembnejšo najdbo predstavlja
figuralno okrašena situla iz 6. oz. 5. stoletja pr. Kr. ter 9 bronastih kipcov
rimskih božanstev iz 1. do 3. stoletja po Kr. V zadnejm času so na tem območju
odkrili tudi številne predmete in ostanke iz časa po naselitvi Slovencev, tako
da so to območje začeli imenovati slovenski Pompeji.
Pri
opisovanjo preteklosti Kobarida ni mogoče prezreti oglejskih patriarhov saj so
bili le-ti do 12. stoletja pravzaprav lastniki zemljišč na celotnem območju
Kobarida. Tesno je bil povezan s tolminskim gospostvom (čeprav zgodovinarji
menijo, da Kobarid ni bil vključen v tolminsko gastaldijo) in cerkveno oblastjo
čedajskega kapitlja (Čedad). Prav iz Čedada so leta 1331 tudi uprizorili
nekakšen križarski pohod proti ostankom poganstva na kobariškem. Junaško so
posekali drevo in zadelali studenec, pri katerem so malikovali poganski domačini.
V 15.
stoletju so Kobarid dobili goriški grofje, ki pa so kmalu izumrli. Za njimi so
prišli habsburžani, pa tudi Benetke so se potegovale za posest Kobarida. Lastniki
so območje dajali v zakup raznim plemiškim rodbinam.
Po letu
1500 je Kobarid postal sosed Beneške republike in je bil vpleten v avstrisko
beneško vojno v letih 1615 do 1617, doživel je uničujoč požar 1688 in francosko
okupacijo 1797. Leta 1850 postane Kobarid samostojn občina in leta 1895 sedež
sodnega okraja. Prav v tem času se je v Kobaridu zelo razmahnilo slovensko
kulturno in politično življenje (čitalnica 1871, tabor 1878). Že prve dni bojev
na Soški fronti so ga zasedle italjanske enote (24.05.1915) in šele po
omenjenem kobariškem preboju (24.10.1917) je znova padel v avstrijske roke, a
ne za dolgo. Italjanska okupacija je trajala vse do leta 1943. V tem obdobju so
morali požreti marsikatero grenko. (Fašisti so razbili Volaričev spomenik,
zažgali so knjige, posekali lipo itd.)
Umetnostni spomeniki
Za
Kobarid so z urbanističnega vidika značilne tri stare ulice: Volaričeva, Gregorčičeva
in Krilanova. Na stičišču teh ulic je obsežen trg z župno cerkvijo Marijinega
vnebovzetja. Župnija se omenja že leta 1297 in leta 1306 kobariški vikar.
Cerkev je nastal v času gotike. Pravokotna ladja je bila v letih 1824 - 1832
razširjena. Marmornati veliki oltar je leta 1716 izdelal goriški kipar
Lazzarini, kip sedeče Marije z Jezusom pa je verjetno delo Domenica da Tolmezzo
iz okoli leta 1490. Sicer pa je cerkev nujno potrebna temeljite prenove, saj bo
sicer kvarila turistično prebujeni Kobarid.
Na
osrednjem trgu svobode sta spomenika glasbeniku Hrabroslavu Volariču (B. Kalin,
1952) in pesniku Simonu Gregorčiču (J. Savinšek, 1959). Ob poti na grič sv.
Antona so z italjanskimi napisi opremljene postaje križevega pota, na vrhu pa
cerkev sv. Antona, posvečena 1696 z baročno štukaturo na banjastem oboku
prezbiterija. Notranjost je poslikal Tone Kralj. Okoli nje stoji od leta 1938
že omenjena monumentalna kostnica italjanskim vojakom. Svečane otvoritve se je
18.09.1938 odeležil sam Duce.
Posebej
je potrebno omeniti še Mašerovo hišo z letnico 1739, v kateri so leta 1990
odprli stalno razstavo o soški fronti.
Po
vojni se Kobaridu ni godilo veliko drugače, kot drugim krajem v Sloveniji. Tudi
s Kobarida so hoteli narediti industrijsko mesto in pozabili na vse ostalo.
Najprej so obnovili opekarno potem so odprli tovarno igel TIK, v kateri je
zaposlenih več sto ljudi. Iz prvotne mlelkarne in sirarne je nastalo podjetje
Planika, ki proizvaja predvsem različne mlečne izdelke (kondenzirano mleko,
mleko v prahu itd.). To podjetje je že precej časa poslovno povezano s hrvaškim
podjetjem J. Kraš. Tovarana pletenin Angora iz Ljubljane je že leta 1961 odprla
obrat v Kobaridu, v katerem se sedaj kot solastniki pojavljajo tudi Italjani.
Seveda
pa je v Kobaridu še cela vrsta raznih obrtnih delavnic, da ne omenjamo trgovin,
zdravstvene ambulante, lekarne, dveh bencinskih črpalk. Veliko ljudi se dnevno
vozi na delo v Italijo, zlasti v Čedad. Perspektivo vidijo Kobaridci predvsem v
turizmu in mislim, da imajo prav. Imajo namreč vse pogoje, ki so potrebni za
to. Hribovita pokrajina s prekrasno Sočo (z znamenito soško postrvijo) in toplo
Nadižo. Nekaj težav morda predstavljajo edinole komunikacije, ki so že celemu
svetu znana slovenska bolezen. Vse drugo je odvisno od njih samih - od
pridnosti njihovih rok in odprtosti njihovih glav. Glede tega pa je tako ali
tako znano, da vedno obstajajo notranje rezerve. In zdi se mi, da so te rezerve
pri Kobaridcih velike.
to je eden izmed najlepših in najurejenejših krajev v sloveniji. ljudje pa so zelo prijazni.soča je najlepša reka v evropi. pridite v ta prelepi kraj v soški dolini. nebo vam žal
Novice 
