"Rož, Podjuna, Zila – venec treh dolin" pojemo večkrat, kot pa se tja napotimo. A Karavanke in državna meja nista pravi razlog, da se tako redko znajdemo v tem lepem delu Koroške – problem je v naši zamejenosti.
Pojdimo torej na izlet v zimo na senčno stran Alp! Naš cilj je po višini skromen slap ob vznožju Gur, oblega hrbta med Dravo in Vrbskim jezerom. Zgrajen je iz sprijetih kamnin nekdanjih naplavin Drave. Na južnem delu si je vanje reka znova vrezala svojo strugo. In v tem strmem pobočju, tik pod sotočjem dveh potokov, je slap Sreča pot.
Do slapu se od gostilne Sprachowitz v Kovičah zložno spuščamo proti Dravi. Sprva se še vijemo med sadovnjaki in njivami. Pozimi, ko drevje ni olistano, ni težko opaziti kuštravih zelenih gmot med vejami sadnega drevja. To je seveda bela omela, ki je poleti zelo dobro skrita. Pravijo, da se zaljubljenci kaj radi znajdejo pod njenimi vejami na božično noč. Če to vliva potrebnega poguma, prav, sicer pa se velja bolj zanašati na lastne sile.
Bela omela pa je zanimiva tudi po svoji naravi. Je namreč polzajedalka. Iz gostiteljice črpa vodo in rudninske snovi, hrano si pa potem ustvarja sama. Prav nenavadno je tudi, kako se znajde v krošnjah dreves, saj nima nobene povezave s tlemi, ampak se oprime veje in požene izrastke v vodovodne žile gostiteljice. Pri razširjanju si pomaga s ptiči. Semena so obdana z lepljivo snovjo, da se beli plodovi brez težav prilepijo na ptičji kljun. Ptič se nadležne motnje najlaže znebi, če jo s kljunom zdrgne ob vejo. Seme ostane na lubju, nova rastlina ima priložnost za rast.
Ko se pot prelomi v strmino, je to zanesljivo znamenje, da se bližamo slapu. V zimskem času, če je le dovolj mrzlo, voda zamrznjeno zastane in po vsej višini slapu se pokaže mogočna ledena postava. Zamrznjene oblike, ki nastanejo zaradi pršenja, kapljanja, zaporednega zmrzovanja in odtaljevanja, so podrobnosti, ki skušajo s podobo izpolniti tišino, ko v tem času ni šumenja padajoče vode.
Morda si takrat, ko takole doživljaš naravo, predstavljaš srečo. Morda so prav zaradi te vznesenosti obiskovalci dali ime slapu Sreča pot. Ali morda zato, ker se tu lahko srečujemo s Stvarnikom, med seboj, kakor se srečata tudi potoka nad slapom in združena padata v globino? Sreča gotovo tiči v srečevanju, v odnosu. Če ni živahnega prelivanja, vrvenja med osebami, med nami in stvarstvom, stvarstvom in Stvarnikom, potem vse zamrzne, zamre.
Zato smo srečni, kadar se srečujemo. Zato moramo na pot. Zato smo romarji proti večnosti, ali kot pravi Eykis: "Ni poti do sreče, sreča je pot."
Dostop:
Čez Ljubelj ali skozi karavanški predor se zapeljemo do Bistrice v Rožu (Feistriz in Rosental), tu po mostu prečkamo jez hidroelektrarne in v Velinji vasi (Wellersdorf) zavijemo levo skozi Bilčovs (Ludmannsdorf) in za Zgornjo Vesco (Oberdörfl) spet na levo v Koviče (Lukowitz) do gostilne Sprachowitz. Od tod vodi do slapu označena pot.