Kobarid
Kobarid je po svojem videzu izrazito mestno naselje, čeprav formalno ni uvrščen med naselja mestnega zanačaja, ker ne dosega zahtevanega števila prebivalcev. Kobarid šteje namreč samo nekaj nad tisoč duš (neuradno pa naj bi jih živelo nekaj sto več). Poleg številnih bolj ali manj dobro ohranjenih kulturno-umetnostnih spomenikov in znamenitosti, sta Kobarid in njegova okolica znana po odločilni bitki v prvi svetovni vojni, v kateri so kombinirane avstroogrske (tudi slovenske) in nemške čete odločilno porazile italjansko vojsko in jo potisnile daleč v Furlansko nižino, do reke Piave, kjer so boji tekli še precej dolgo. O bojih na tej soški fronti oz. o odporu do orožja je pisal Ernest Hemingway v znamenitem delu Zbogom orožje.
To bitko označujejo zgodovinarji kot kobariški preboj. Bila je samo ena od 12. ofenziv, a prva in zadnja s strani avstroogrske armade na 29 mesecev trajajoči soški fronti. S to ofenzivo so Avstrijci pravzaprav rešili svoj sicer že povsem izgubljeni položaj.
Spomin nanjo so znova obudili prizadevni Kobaridci sami, ki so s svojimi lastnimi sredstvi in znanjem postavili “na noge” kobariški muzej, ki ga sedaj občudujejo številni obiskovalci pa tudi strokovnjaki. Zbirke so posvečene soški fronti nasploh in kobariškemu preboju še posebej. S strani Sveta Evrope je bil ta muzej izbran za muzej leta 1992 (poleg muzeja v Carigradu). To pa je tudi razlog, da predstavljamo Kobarid v naši seriji starih slovenskih mest v tem trenutku.
Lega
V virih se Kobarid prvič omenja leta 1232. Mnogi raziskovalci sicer istovetijo Kobarid z antičnim naseljem, pravzaprav vojaško postojanko, Ad Silanos, a to ni povsem zanesljivo dokazano. Dejstvo pa je, da je v rimskih časih tod tekla cesta iz Aquileje čez prelaz Predel v nekdanjo rimsko provinco Norik.
Kobarid je v širšem smislu nastal na stiku visokih Alp in predgorja, v ožjem smislu pa na prehodu iz Staroselskega podolja v Soško dolino. Medtem, ko je Stolovo pogorje, še del zahodnih Julijskih alp, sta Matajur in Mija skrajna odrastka Dinarskega sistema. To dejstvo je v mnogočem vplivalo na oblikovanje pokrajine v okolici Kobarida. Nastanku Kobarida je toraj botroval ugoden položaj na prehodu čez Sočo na Bovško in Beneško Slovenijo in s tem proti Jadranskemu morju.
Kot ima pokrajina na kateri je zrasel Kobarid, prehodni značaj, tako ima prehodni značaj tudi še dokaj dobro ohranjeno zgodovinsko jedro naselja iz 18. in 19. stoletja. Hiše so bile nekoč lesene, sedaj pa so zidane. Po videzu so pretežno sredozemskega značaja, a pri mnogih je še ohranjen značilni leseni hodnik s premnogimi cvetlicami. Pri tem pa ne smemo pozabiti na potres leta 1976, ki je močno prizadel Kobarid. Številne objekte je bilo potrebno povsem odstraniti ali pa temeljito popraviti. Rušitvi je bila zapisana tudi stavba, v kateri se nahaja sedaj že znameniti muzej, vendar pa je bila po zaslugi nekaterih posameznikov ohranjena in obnovljena.
Arheološka in zgodovinska pričevanja
Železnodobno naselje je zraslo na vzpetini Gradič oz. na hribu sv. Antona 320 m nad morjem na stiku dolin Soče in Nadiže. Velik del utrjenega prazgodovinskega naselja je bil uničen s postavitvijo kostnice 7014 italjanskim vojakom padlim v prvi svetovni vojni. Večji del rimskodobnega naselja je zrasel izven obzidja prazgodovinskega gradišča, na jugozahodnih terasah Gradiča. Na terasah obrnjenih proti Soči je bilo tudi grobišče. Odkritih je bilo preko 1400 grobov. Najprej so raziskovali Italjani, po drugi svetovni vojni pa Slovenci (najprej S. Gabrovec, v zadnjih letih pa arheologi novogoriškega muzeja).
Številni predmeti najdeni v grobovih staroselcev in tudi izven njih so sedaj razstavljeni v posebni sobi kobariškega muzeja, medtem ko se tisto kar so izkopali Italjani nahaja v muzeju v Trstu. Najpomembnejšo najdbo predstavlja figuralno okrašena situla iz 6. oz. 5. stoletja pr. Kr. ter 9 bronastih kipcov rimskih božanstev iz 1. do 3. stoletja po Kr. V zadnejm času so na tem območju odkrili tudi številne predmete in ostanke iz časa po naselitvi Slovencev, tako da so to območje začeli imenovati slovenski Pompeji.
Pri opisovanjo preteklosti Kobarida ni mogoče prezreti oglejskih patriarhov saj so bili le-ti do 12. stoletja pravzaprav lastniki zemljišč na celotnem območju Kobarida. Tesno je bil povezan s tolminskim gospostvom (čeprav zgodovinarji menijo, da Kobarid ni bil vključen v tolminsko gastaldijo) in cerkveno oblastjo čedajskega kapitlja (Čedad). Prav iz Čedada so leta 1331 tudi uprizorili nekakšen križarski pohod proti ostankom poganstva na kobariškem. Junaško so posekali drevo in zadelali studenec, pri katerem so malikovali poganski domačini.
V 15. stoletju so Kobarid dobili goriški grofje, ki pa so kmalu izumrli. Za njimi so prišli habsburžani, pa tudi Benetke so se potegovale za posest Kobarida. Lastniki so območje dajali v zakup raznim plemiškim rodbinam.
Po letu 1500 je Kobarid postal sosed Beneške republike in je bil vpleten v avstrisko beneško vojno v letih 1615 do 1617, doživel je uničujoč požar 1688 in francosko okupacijo 1797. Leta 1850 postane Kobarid samostojn občina in leta 1895 sedež sodnega okraja. Prav v tem času se je v Kobaridu zelo razmahnilo slovensko kulturno in politično življenje (čitalnica 1871, tabor 1878). Že prve dni bojev na Soški fronti so ga zasedle italjanske enote (24.05.1915) in šele po omenjenem kobariškem preboju (24.10.1917) je znova padel v avstrijske roke, a ne za dolgo. Italjanska okupacija je trajala vse do leta 1943. V tem obdobju so morali požreti marsikatero grenko. (Fašisti so razbili Volaričev spomenik, zažgali so knjige, posekali lipo itd.)
Umetnostni spomeniki
Za Kobarid so z urbanističnega vidika značilne tri stare ulice: Volaričeva, Gregorčičeva in Krilanova. Na stičišču teh ulic je obsežen trg z župno cerkvijo Marijinega vnebovzetja. Župnija se omenja že leta 1297 in leta 1306 kobariški vikar. Cerkev je nastal v času gotike. Pravokotna ladja je bila v letih 1824 – 1832 razširjena. Marmornati veliki oltar je leta 1716 izdelal goriški kipar Lazzarini, kip sedeče Marije z Jezusom pa je verjetno delo Domenica da Tolmezzo iz okoli leta 1490. Sicer pa je cerkev nujno potrebna temeljite prenove, saj bo sicer kvarila turistično prebujeni Kobarid.
Na osrednjem trgu svobode sta spomenika glasbeniku Hrabroslavu Volariču (B. Kalin, 1952) in pesniku Simonu Gregorčiču (J. Savinšek, 1959). Ob poti na grič sv. Antona so z italjanskimi napisi opremljene postaje križevega pota, na vrhu pa cerkev sv. Antona, posvečena 1696 z baročno štukaturo na banjastem oboku prezbiterija. Notranjost je poslikal Tone Kralj. Okoli nje stoji od leta 1938 že omenjena monumentalna kostnica italjanskim vojakom. Svečane otvoritve se je 18.09.1938 odeležil sam Duce.
Posebej je potrebno omeniti še Mašerovo hišo z letnico 1739, v kateri so leta 1990 odprli stalno razstavo o soški fronti.
Po vojni se Kobaridu ni godilo veliko drugače, kot drugim krajem v Sloveniji. Tudi s Kobarida so hoteli narediti industrijsko mesto in pozabili na vse ostalo. Najprej so obnovili opekarno potem so odprli tovarno igel TIK, v kateri je zaposlenih več sto ljudi. Iz prvotne mlelkarne in sirarne je nastalo podjetje Planika, ki proizvaja predvsem različne mlečne izdelke (kondenzirano mleko, mleko v prahu itd.). To podjetje je že precej časa poslovno povezano s hrvaškim podjetjem J. Kraš. Tovarana pletenin Angora iz Ljubljane je že leta 1961 odprla obrat v Kobaridu, v katerem se sedaj kot solastniki pojavljajo tudi Italjani.
Seveda pa je v Kobaridu še cela vrsta raznih obrtnih delavnic, da ne omenjamo trgovin, zdravstvene ambulante, lekarne, dveh bencinskih črpalk. Veliko ljudi se dnevno vozi na delo v Italijo, zlasti v Čedad. Perspektivo vidijo Kobaridci predvsem v turizmu in mislim, da imajo prav. Imajo namreč vse pogoje, ki so potrebni za to. Hribovita pokrajina s prekrasno Sočo (z znamenito soško postrvijo) in toplo Nadižo. Nekaj težav morda predstavljajo edinole komunikacije, ki so že celemu svetu znana slovenska bolezen. Vse drugo je odvisno od njih samih – od pridnosti njihovih rok in odprtosti njihovih glav. Glede tega pa je tako ali tako znano, da vedno obstajajo notranje rezerve. In zdi se mi, da so te rezerve pri Kobaridcih velike.
[wpgmza id=”5″ marker=”43″ zoom=”11″]