Bela krajina je ena najbolj jasno naravno zamejenih slovenskih pokrajin: na zahodu se dviga zid gozdnate planote Poljanske gore, sever označuje greben Gorjancev, ravninski vzhodni in južni del pa omejuje Kolpa.
Kraški značaj Bele krajine kljub mehkobnemu gričevnatemu svetu ne obeta obilja v kmetijstvu, ampak skromno in trdo pot za preživetje. Zato je bila za preživetje nekdaj ključna bližina vode: kot vir pitne vode in energije.
Ob tektonski prelomnici, ki teče v dinarski smeri, privrejo na dan številni izviri voda iz zaledja Poljanske gore. Največji so izviri Nerajščice, Obrha, Podturnščice pri Dragatušu, Dobličice pri Dobličah in Jelševniščice pri Jelševniku. Zadnji izvir je še posebej imeniten, saj so v njem odkrili črno podvrsto človeške ribice (Proteus anguinus parkelj). Vode vseh teh izvirov se zberejo v osrednjo belokranjsko vodno žilo – Lahinjo.
Zanimivo je, da rečica ne teče od izvirov po najkrajši poti proti jugu do bližnje, komaj šest kilometrov zračne črte oddaljene Kolpe, ampak se še ‘sprehodi’ po Beli krajini. Najprej se obrne proti severu, nato proti vzhodu in se po kakih 25 kilometrih izlije v Kolpo.
Reka Lahinja daje utrip celotnemu območju. Izviri so omogočili življenje domačinom, zato je ob njih zrastla večina naselij, nekateri izviri pa so tudi urejeni v vodna zajetja ali napajališča.
Ker je povirni del občasno poplavljen, je gospodarsko manj zanimiv in ni intenzivno izkoriščen. Ta območja logi ali Luge, kot jim pravijo domačini, so naravoslovno izjemno bogata. Med privlačnejšimi močvirnimi rastlinami omenimo močvirsko kukavico (Orchis palustris), močvirski ušivec (Pedicularis palustris) in močvirski svišč (Gentiana pneumonanthe), botaniki pa smo še posebej navdušeni nad redko reziko (Cladium mariscus). So kot oaza sredi kraške pokrajine.
Kjer je sicer tanka apnenčasta plast dovolj debela, so razviti miniaturni, a značilni kraški pojavi od ponorov do manjših jam in naravnega okna ob jamskem vhodu.
Območje Lahinje pa je zanimivo tudi za tiste, ki niso nagnjeni k naravoslovju. Večji del parka je preoblikovan v značilno kulturno krajino s kulturnimi spomeniki, kot je na primer pomembno arheološko območje na Pustem Gradcu, naravno utrjenem polotoku, ki je nastal v okljuku Lahinje. 
Arheološke najdbe so v glavnem shranjene po muzejih, tisto, kar danes najprej opazimo na vrhu polotoka, pa je skromna cerkev Vseh svetnikov, edini ostanek nekdanjega gradu, ki ga opisuje že Valvazor. V bližini sta tudi zanimiva mlin in žaga.
Na dvignjenih legah nad mokrotnim dolinskim dnom ne manjka za Belo krajino značilnih brezovih steljnikov. Danes so to le še sledovi preživetvenega kmetijstva, ko so domačini morali iz narave iztržiti vse, kar so zmogli, da bi lahko preživeli. Kjer zemlja ni bila dovolj rodovitna za obdelovanje, so redno grabili steljo. Sčasoma sta na teh površinah prevladali breza in orlova praprot ter dali značilen pečat pokrajini. Sedaj je za preživetje na voljo vendarle več možnosti. Žal je ena od teh tudi selitev za zaslužkom. Tudi krajevne zaposlitve in druge oblike kmetovanja nadomeščajo steljarjenje. Vse to se odraža tudi na podobi Bele krajine. Steljniki se zapuščeni utapljajo v zaraščajočih se površinah. Njihovo zlato obdobje je minilo.
Večji del povirnega območja je v krajinskem parku Lahinja. Domačini so sprva z nezaupanjem sprejeli zavarovano območje, sedaj pa vedno bolj živijo z njim. Postaja zanimivo kot razvojna možnost, saj se število obiskovalcev iz leta v leto veča. S tem raste samozavest, da je ta košček Slovenije nekaj posebnega, vreden ogleda in ohranitve. Ne le za Belokranjce, ampak tudi za mnoge, ki obiščejo to prijazno in gostoljubno pokrajino na skrajnem jugu Slovenije.
Dostop:
Od Črnomlja mimo Dragatuša do Velikega ali Malega Nerajca, Pustega Gradca oz. Belčjega vrha. Table nas opozorijo na krajinski park in usmerjajo na izhodišča.