Med več kot 7000 registriranimi slovenskimi jamami je Rotovnikova jama v Skornem pri Šoštanju vsekakor nekaj posebnega. Pa ne zaradi dolžine, globine, velikih dvoran ali sijajnega kapniškega okrasja. Pri tej jami je najbolj zanimivo to, da je na slučajno odkritem vhodu zrasla stanovanjska hiša in se je treba v jamo podati, verjeli ali ne, mimo točilne mize do dvojnih vrat, ki ločijo hišo od jame.
Pa lepo po vrsti. Jurij Rotovnik je leta 1978 začel na svojem dvorišču zemeljska dela za temelje nove hiše. Pri tem se je pokazal vhod v jamo. S člani Šaleškega jamarskega kluba Podlasica iz Topolšice ga je raziskal in uredil za turistični ogled. Podjetni Rotovnik pa zaradi odkritja ni bistveno spremenil načrtov za gradnjo hiše – postavil jo je na jamski vhod. Kot upokojeni rudar je bil dovolj izkušen, da je v desetih letih uredil 60 m jamskih rovov za varen obisk. Podzemeljske prostore je opremil z električno razsvetljavo, iz jame odstranil tone naplavin ter s stopnicami omogočil udoben prehod skozi kamin.
Tako se iz bifeja odpravimo naravnost v jamski rov, ki se rahlo vzpenja do 9 m visoke strme stopnje. Ko po stopnicah premagamo ozek kamin, se pred nami odpre najlepši prostor jame – Aragonitna dvorana. Bogato je okrašena s kapniki najrazličnejših oblik. Kljub temu da jamo štejemo med manjše, so tu razvite vse glavne oblike kapnikov, od cevčic, zaves, stalagmitov in stalaktitov pa do kapniškega stebra. Aragonitna dvorana pa premore še eno posebnost, po kateri se tudi imenuje. To je aragonitni ježek, posebna igličasta oblika kristalizacije apnenca, ki je v Sloveniji dokaj redka. Najlepše aragonitne kopuče so v Ravenski jami pri Cerknem, nastanejo pa v posebnih razmerah, ki še niso čisto pojasnjene. Verjetno botruje temu tudi višja temperatura, kar bi bilo ob bližnjih toplih vrelcih Topolšice možno.
Ogleda jame je pravzaprav hitro konec, zato pa je več časa za urejanje vtisov. Prvo, kar me vedno znova preseneča je, kako so lahko zagnanost, pridnost, volja in odnos posameznika do naravne dediščine naredili iz povprečne jame naravno znamenitost, ki je zavarovana kot naravni spomenik. V naravi je vse enako vredno, pa naj gre za 500 km dolgo jamo ali 10-metrsko brezno. Ljudje pa gledamo na tisto, kar opazimo, drugače; vse skušamo razvrščati v vrednostne predalčke. Tako tudi dele narave. In tiste, ki jih večina ljudi
pojmuje kot nekaj posebnega, imenujemo naravne znamenitosti. Jurij Rotovnik je bil tisti, ki je jamo iz anonimnosti povzdignil med naravne znamenitosti, jo utrdil v zavesti. Sicer ne bi bila cilj mnogih izletov in ekskurzij, obiskov posameznikov ter vključena v omrežje slovenskih turističnih jam. Prav lahko bi Rotovnik ob odkritju jamo zasul, izropal kapnike oz. jo v najboljšem primeru spremenil v klet in je ne bi opremil za turistični obisk. Tako pa danes sad njegovega dela prinaša mnogim zadovoljstvo, zanimivo doživetje in spoznavanje podzemeljskih kraških pojavov.
Še ena misel se mi je začela vsiljevati ob podoživljanju obiska Rotovnikove jame. Misel o pričakovanju. Naše življenje je polno pričakovanj, napolnjujejo nas z voljo, s hrepenenjem. Seveda se ne uresničijo vedno tako, kot smo si predstavljali, tedaj se pogosto pojavijo razočaranja. Težko zmoremo sprejeti drugačen izid, četudi nam ni v škodo. Smo le ujetniki pasti pričakovanja. Tako so tudi Izraelci čisto drugače pričakovali prihod kralja in odrešenika. Namesto v kraljevskem blišču se je pojavil v hlevu, v blišču preprostosti. Ujeti v pasti napačne predstave, so ga mnogi zgrešili. Zato se je bolje v pričakovanju prepustiti radostni radovednosti kot obremenjevati z rezultatom. Znati je treba opaziti in se razveseliti vsake podrobnosti, kajti naše življenje sestavlja niz presenečenj. Kadar si jih ne znamo pojasniti, jih imenujemo čudeži. Ne dopustimo, da bi, zaslepljeni s pričakovanjem, te bisere zgrešili; Jurij Rotovnik ni zgrešil svoje jame.
Dostop:
Iz Velenja se peljemo mimo Šoštanja ob desnem bregu Pake proti Gorenju. V vasi Skorno je Rotovnikova jama, na kar nas na ključnih mestih opozorijo table.