Doma Izleti Parki Krajinski park Polhograjski dolomiti

Krajinski park Polhograjski dolomiti

Kjer je dovoljeno prestopiti meje …

Polhov Gradec pod Sv. LovrencomKrajinski park Polhograjski dolomiti (KPPD) s svojo površino sodi med večje krajinske parke v Sloveniji. Lepota narave in odprtost ljudi privlači mnoge iskalce lepot. Tu lepota ni samo navidezna. Resnično živi v prepletanju z življenjem ljudi. Le če bi hoteli natančno določiti meje parka, imamo lahko kakšno težavo več. Ampak narava ne določa in ne pozna meja: meje pozna,  postavlja in določa ter jih celo prestopa samo človek. Narava pozna samo prehajanja v novo odprtost, v drugačne podobe, v nove zakonitosti. In skupaj s časom in ljudmi ustvarja ter piše zgodovino. Tako kot je živi in neživi naravi človek že v pradavnini podarjal imena, to še vedno delamo tudi danes. Poimenujemo tisto, kar nam je blizu. Včasih je prostor, ki mu določimo meje, celo preobsežen, da bi ga lahko v polnosti spoznali in doživeli nahitroma.

V objemu strmih bregov in ozkih dolin

Grof Blagay je ob vznožju Gore postavil spomenik kralju, njegovemu obisku in blagajki, ki so jo začeli poimenovati tudi kraljeva rožaRazgibano območje predalpskega sveta, zahodno od glavnega mesta Slovenije, imenujemo s skupnim imenom Polhograjsko hribovje. Starejši viri navajajo tudi druga imena: Polhograjski dolomiti, Polhograjci ali celo Pograjci. KPPD je bil zaradi območja, kjer je izrazito poudarjen kakovostni in dolgotrajni preplet človeka z naravo, ter zaradi velike ekološke, biotske in krajinske vrednosti razglašen leta 1974 v obsegu 13,938 ha. KPPD sicer zajema ožji prostor, kot je celotno Polhograjsko hribovje, sega pa v občine Dobrova – Polhov Gradec, Ljubljana in Medvode. Žal odlok o zavarovanju KPPD še vedno čaka na noveliranje v skladu z novo zakonodajo. Ker je park zelo obiskan in obsežen, bo potrebno za uresničevanje varstva naravnih vrednot aktivno varstvo na podlagi načrta upravljanja.

Kje vstopiti v kraljestvo Polhograjskih dolomitov?

Cerkev sv. Lenarta na Črnem VrhuPo območju parka se bomo najlažje razgledali, če bomo stopili na katerega izmed njegovih vrhov, a še prej je vendarle treba v park nekje vstopiti. Pričnimo na severnem robu dolinske ravnice ob cesti Ljubljana – Polhov Gradec v vasi Dvor pri Polhovem Gradcu, obkroženi s slemeni in vrhovi. Ob pogledu na razkošno cerkev sv. Petra bo odkritosrčen popotnik ostal skoraj brez besed. Zaradi pobudnikov zidave se je cerkve prijel prilastek cesarska ali grofovska. Veličastna cerkev, ki bo pred nami nenadoma vzkipela v modro nebo, sodi med arhitekturne vrhove poznogotskega časa. Njena mogočnost bo v nas vzbudila spoštljiv odnos do vrednotenja dediščine, ki strokovnjakom še vedno pušča odprta vprašanja, nas pa vzpodbuja, da mogoče celo svobodneje doživimo čas in vzroke, v katerih je bila cerkev sezidana. V čas pred in po 16. stol., ki nikakor ni bil prijazen do našega človeka, se bomo še večkrat zazrli. Prevzeti z mogočnostjo cerkve, bogatejši za morebitna lastna spoznanja, se podajmo do bližnjega Polhovega Gradca.

V osrčju Polhograjskega hribovja

Po parku je speljana Polhograjska planinska potSredišče KPPD je Polhov Gradec (365 m) z župnijsko cerkvijo Marijinega rojstva. Kraj se ne ponaša samo z bogato zgodovino, pomemben je tudi njegov zemljepisni položaj. Iz Polhovega Gradca namreč vodijo številne planinske poti k bližnjim kulturnim in naravnim znamenitostim. Prva od njih vodi mimo Polhograjske graščine ter spomenika kraljevi roži na slikovito Polhograjsko goro (824 m) s cerkvijo sv. Lovrenca. Gora je ne samo barvita kulisa kraja, po katerem je hribovje dobilo ime, temveč tudi priljubljena gorniška, botanična in zgodovinska zanimivost. A za njo prav nič ne zaostajajo njeni bližnji sosedje, kot so Grmada (898 m), najvišji vrh Polhograjskih dolomitov Tošč (1021 m), Sv. Jakob (806 m) idr. Zahodno od njih se visoko nad dolino razprostira obli grič – Črni Vrh s cerkvijo sv. Lenarta (861 m). Za njim se še više vzpenja nekdaj najvišja vzpetina v Polhograjskem hribovju – Pasja ravan (1020 m). Od tam pa se nam že odprejo novi pogledi na škofjeloško stran.
Srčnost in utrip kulturnih ter naravnih znamenitosti KPPD lahko v polni razsežnosti doživimo le v živem stiku z ljudmi. Zato je dobro oditi do katerega izmed križpotij – kraja srečevanj in križanj ter iskanja novih poti, ki bodo pohodnikom odprle enkratne razglede. Z Grmade pogled objame celotno panoramo Julijskih Alp s Triglavom, Karavank s Stolom in Kamniško-Savinjskih Alp z Grintovcem. Razprostirajo pa se tudi pogledi proti vzhodu in jugu z znanimi in manj znanimi vrhovi.

Stari grad na griču Kalvarija in današnja Graščina

Pod vrhom Polhograjske grmada oz. Lovrenca26. marca 1511 je Kranjsko deželo zamajal silen potres. Prizanesel ni niti Polhograjskemu ali Staremu gradu, ki je stal na strmem griču Kalvarija ter je bil zasnovan kot trdnjava. Tako je bila prekinjena nemirna zgodovina gradu. Za lastnike oz. zastavne gospode pa je bila to nova priložnost, da na severnem vznožju Kalvarije, ob vznožju Polhograjske gore, postavijo udobnejšo graščino. Z deli je začel zastavni gospod Polhograjske gospoščine Gašper plemeniti Lamberg, ki pa je kmalu umrl; njegova vdova je gospoščino leta 1518 vrnila kranjskemu vicedomu. Med lastniki graščine omenimo le Marka Antona Kunstla plemenitega Baumgartna, ki je dal Graščini današnjo podobo v začetku šestdesetih letih 17. stol. Med drugim je dokončno izoblikoval grajski park, postavil sredi dvorišča Neptunov vodnjak ter sezidal angleški stolp z uro. A tok zgodovine Graščini tudi kasneje ni prizanašal. Šele v začetku 90-ih let prejšnjega stol. se je pod strokovnim vodstvom Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine pričela izvajati adaptacija Graščine. Danes je Graščina prenovljena, kar pa ne velja za celoten grajski kompleks, ki le kot tak predstavlja vsebinsko in funkcionalno celoto.

Kraljeva roža – na strmih rebreh Polhograjske gore – čast in slava kranjske dežele

Sv. Jakob nad Medvodami KPPD se ponaša tudi z botanično znamenitostjo – Blagajevim volčinom (Daphne blagayana), ki raste na Gori. Pestro zgodovino njegovega odkritja bomo začeli spoznavati že pri Graščini, ki jo je od leta 1808 pa do svoje smrti upravljal Rihard Ursini grof Blagay (1786–1858). Priljubljenemu grofu Blagayu je 22. maja 1837 eden od kmetov iz Polhovega Gradca prinesel vejico rumenih jožefic, kot so jih takrat poimenovali. Ker Blagay rastline ni poznal, jo je poslal v Ljubljano v Deželni muzej prijatelju Henriku Freyerju (1802–1866) ter ga prosil, naj mu jo določi. Ta jo je med drugim poslal tudi nemškemu botaniku Reichenbachu, ki je potrdil, da gre res za novo vrsto, in se hkrati strinjal, da se imenuje po Blagayu. Blagajev volčin je hitro vzbudil zanimanje. Le dobro leto po odkritju je 14. maja 1838 klasično nahajališče obiskal saški kralj Friderik Avgust II., navdušen botanik. Grof Blagay je še istega leta ob vznožju Gore postavil spomenik kralju, njegovemu obisku in blagajki, ki so jo začeli poimenovati tudi kraljeva roža. Blagajev volčin je veljal za pravo botanično redkost in znamenitost Kranjske, saj je »ponesel čast in slavo kranjske dežele v širni svet«. Med ljudstvom so se kmalu razširile govorice o zdravilni moči volčina, ki naj bi pozdravila samega kralja. A kmalu so ugotovili, da je volčin strupena rastlina. Skupaj s planiko (Leontopodium alpinum) so ga zavarovali že leta 1898, postal pa je tudi simbol naše naravovarstvene dejavnosti. V Rdečem seznamu ogroženih praprotnic in semenk Slovenije je uvrščen med ranljive vrste.

Prepoznavna izpostavljenost na obrobju

Črni Vrh z župnijsko cerkvijo sv. Lenarta, ki je bila zgrajena po potresu leta 1895, predstavlja eno izmed lepših podob KPPD. Nedaleč od središča vasi iz polhograjske smeri stoji križpotje, ki že podaja roko Škofjeloškemu hribovju. Od tod se lahko med drugim povzpnemo na drugega tisočaka Polhograjske planinske poti – Pasjo ravan (1020 m) in nadaljujemo pot na Bukov vrh (832 m).

Za mimobežnost tu ni prostora

Mogoče se bo komu življenje v Polhograjskih dolomitih, obkroženo s samotnimi domačijami in zaselki, grabni in navidez neprehodnimi gozdovi ter hudourniškim značajem ob prvem srečanju razodelo malodane  pretrdo. Četudi je tako, je odsev te navidezne trdosti svetel. Svetloba je v Polhograjskih dolomitih doma skozi vse leto. Tu se življenje začne prebujati vsako jutro, ko prvi pohodniki ubirajo znane in manj znane poti. Življenje se vrača tudi v Graščino. Tu se obuja že zdavnaj pozabljeno in prenaša današnjim rodovom. Nam pa preostane le, da zavzamemo kraljevsko držo. Nenazadnje smo stopili v kraljevski park. In prav vse, kar bomo videli ali kogar koli bomo srečali, pripoveduje svojo zgodbo. Zgodbo, ki ji je vredno prisluhniti.

Nekatere kulturne in naravne znamenitosti v Polhograjskih dolomitih

Babčarjev tabor na Babni Gori: markanten apneniški osamelec na pobočju Veternika (554 m). V poznem srednjem veku je bila na vrhu utrdba in protiturški tabor.
Brezovica: cerkev sv. Jakoba (806 m) s starim gotskim jedrom leži na izredno razglednem vrhu.
Gosteče: cerkev sv. Andreja (343 m) s srednjeveškimi freskami furlanskih mojstrov iz 15. stoletja.
Kalvarija ali Stari grad v Polhovem Gradcu (460 m): bogat izrezljan oltar iz leta 1746, razgledna točka nad dolino.
Krjosova skala: rog na pobočju Gore.
Marijina cerkev na Dobrovi (311 m): kraj, prežet z ljudsko legendo.
Ožbolt nad Zmincem (859 m): cerkev sv. Ožbolta z deli Pavla Šubica iz leta 1835 in freskami Jerneja iz Loke iz leta 1534.
Polhograjska graščina s pripadajočimi poslopji: Neptunov vodnjak, angleški stolp z uro in staro lipo.
Suha (338 m): gotska cerkev sv. Janeza Krstnika iz srede 15. stol.
Šentjošt nad Horjulom (623 m): cerkev sv. Jošta s starima zvonovoma z letnicama 1354 in 1400, ki sodita med najstarejše ohranjene zvonove na Slovenskem.
Valterski Vrh (685 m): cerkev sv. Filipa in Jakoba s freskami Jerneja iz Loke iz leta 1534.

Viri in literatura:
http://www.grad-polhovgradec.si
http://www.medvode.si
Slabe Marijan. Polhograjska gora. Maribor: Obzorja, 1980
Slabe Marijan. Polhov Gradec. Maribor: Obzorja, 1988
Slabe Marijan. Dvor pri Polhovem Gradcu. Ljubljana: Paralele, 1991
Slabe Marijan. Župnija Polhov Gradec. Polhov Gradec: Župnijski urad, 1996
Kavčič Jožica in Jože. V znamenja ujeti čas na Polhograjskem. Ljubljana: Salve, 2003
Praprotnik Nada. Blagajev volčin, naša botanična znamenitost. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije, 2004
Kavčič Jožica in Jože. Ko je leto na Polhograjskem skoz’. Ljubljana: Salve, 2005
Ramovš Anton in Davorin Vuga. Graščina Polhov Gradec, kamnita in kulturna dediščina. Celje: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba, 2007

Zemljevidi:
Polhograjsko hribovje in Šmarna gora, 1 : 25.000 ; 1 : 12.500. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 1992
Polhograjsko hribovje z okolico, 1 : 30.000. Ljubljana: Geodetski zavod Slovenije, 2004

 

Besedilo in fotografije:Alenka Veber
Povzeto po mesečniku Gea. – ISSN 0353-782X. – Letn. 17 (nov.) 2007, str. 24–29.

Na tej lokaciji ni rezultatov. Prosim poskusite znova.

Povezane objave: