Zahvaljujoč srečnemu naključju se Dolenjska in z njo vsa Slovenija danes lahko ponaša še z enim, po obsegu sicer majhnim, a zelo simpatičnem muzejem na prostem pri kartuziji Pleterje pod Gorjanci. V začetku 90. let so se namreč ujeli interesi kartuzije, ki je želela del svoje dodatne ponudbe (predvsem informacijsko prodajno službo) prestaviti izven samostanskih zidov in interesi novomeškega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, ki je želel ohraniti nekaj stavb, zapisanih propadu. Medtem ko je na zavodu zorel idejni načrt muzeja na prostem je samostan Pleterje kupil Kegljevičevo hišo v vasi Ostrog, ki je bila zaradi svojih karakteristik ovrednotena kot kulturni spomenik.
Na lokacijo muzeja je bila prestavljena jeseni leta 1990, vsa dela
na njej pa so bila zaključena šele naslednjo pomlad. V tlorisu
pravokotna, pritlična in neometana Kegljevičeva hiša je sestavljena iz
žaganih in tesanih hrastovih brun. Streha je dvokapna, s tem da je
sleme na obeh koncih zaključeno s čopom. Razporeditev prostorov v
notranjosti hiše je bolj ali manj klasična. V veži s črno kuhinjo kot
osrednjim prostorom sta zidana samo krušna peč in del zidu. V njej je
tudi velik pleten obok ("šija"), ki lovi dim. Iz veže je možen dostop v
vse ostale prostore v hiši. Največji prostor je "hiša", z letnico 1833
nad vhodom. V njej je v celoti ohranjena in obnovljena krušna peč in
tudi vsi predmeti v hiši so avtentični iz domačega šentjernejskega
okolja. To velja tudi za pohištvo, opremo in orodje zunaj hiše. Zraven
"hiše" je majhna kamra. Na nasprotni strani veže je še ena mala soba in
klet, v kateri so tla iz zbite gline. Pri postavljanju hiše je
bilo treba skoraj vsa okna v celoti zamenjati in prav tako staro
neustrezno cementno kritino s slamo. Hiša, ki sedaj služi muzejski in
izobraževalni dejavnosti je zaščitena kot etnološki spomenik.
Naslednje
leto (1992) so skupaj s kartuzijo odkupili in na lokacijo muzeja
prestavili še Baničevo hišo iz Mihovega 16. V nekdanji velikosti
obnovljena hiša sedaj funkcionira kot sprejemna stavba. Njena posebnost
je nadkrit prostor, ki je tudi namenjen sprejemu obiskovalcev. V tem
prostoru stoji tudi lončarsko vreteno, na katerem izdelujejo lončene
izdelke. Pravokotna hiša je v celoti lesena in sestavljena iz bukovih
brun. Lesena okna je bilo treba tudi pri tej hiši zamenjati, dobila pa
je tudi prejšno slamnato kritino. Preurejena notranjost sedaj služi
sprejemu obiskovalcev in predstavitvi domačih obrti, razširjenih v tem
delu Dolenjske, predvsem lončarstva in pletarstva.
Za tema dvema
domačijama je bil na lokacijo muzeja leta 1996 postavljen še kozolec,
toplar iz Ločne v Novem mestu. Kozolec na dva okna je postavljen tako,
da je z gankom in stopnicami obrnjen na dvoriščno stran. Tudi kozolec
je doletela temeljita prenova, predvsem je bilo treba salonitne plošče
zamenjati s slamnato kritino. Enaka sprememba je doletela tudi lesene
svinjake, ki so naslednje leto "prišli" na lokacijo muzeja iz vasi
Javorovica. Istega leta, torej leta 1997 je muzej dobil še sanitarije,
ki so na zunaj videti kot stranišče "na štr bunk".
Z muzejem
upravlja upravnik, ki je v pogodbenem razmerju tako s kartuzijo
Pleterje, kakor tudi z novomeškim zavodom. Pri tem pa mu ne eden ne
drugi ne zagotavlja redne mesečne plače – deluje kot privatnik, oziroma
kot samostojni podjetnik v kulturi. Žal pa prihodki od vstopnine in
prodaje izdelkov domače obrti ne zadoščajo za spodobno življenje
upravnika; deloma tudi zato ne, ker se domačini iz Šentjerneja in
okoliških krajev ne morejo sprijazniti s plačevanjem vstopnine. Iz dneva v dan akutnejša postaja tudi problematika
vzdrževanja objektov, saj so s tem povezani veliki stroški. V tem
trenutku je najbolj kritična dotrajana streha na kozolcu. Prošnje za
pomoč, poslane na več naslovov, so naletela na gluha ušesa. Namesto
pomoči so pošiljatelja preusmerili na cerkev, češ, da objekti stojijo
na cerkveni zemlji. Nekaj prihodka oziroma zaslužka prinašajo, kakor se
čudno sliši, le šolske skupine, ki se jih največ zvrsti v maju in
juniju. Ogled muzeja v povprečju traja tri ure in naenkrat si ga lahko
ogleda le ena šola. Ogled vključuje tudi demonstracijo izdelave
lončarskih izdelkov, peko kruha itd. Že samo to dejstvo govori za to,
da bi bilo na vsak način treba najti sredstva za vzdrževanje objektov,
za informacijsko dejavnost, za mentorje itd.
Največ obiskovalcev
si želi muzej ogledati ob sobotah in nedeljah in prav zato se upravnik
ukvarja z mislijo, da bi bil muzej odprt samo ob vikendih. Ob tem je na
dlani, da bi vsekakor moral prevladati širši interes, posebej tudi
zato, ker Slovenija nima reprezentativnega nacionalnega muzeja na
prostem in posebej tudi zaradi predsedovanja Slovenije Evropski uniji v
prvi polovici leta 2008. Zelo slab vtis bodo dobili obiskovalci iz
Evrope, ko bodo videli, kako mačehovsko ravnamo z našo dediščino. Pri
tem ne gre pozabiti, da dveh tako imenitnih zanimivosti kot sta
kartuzija Pleterje in muzej na prostem, takorekoč na isti lokaciji, po
Evropi ni veliko najti.
Z družino smo si skupaj s prijatelji iz tujine pogledali muzej, ki nas je vse navdušil. Otroci se še danes spominjajo muzejskih živali, narava je poleti čudovita, tišina, ki jo zagotavlja območje Samostana Pleterje, pa je tisto, kar enostavno vsakega prepriča. Vse pohvalu upravitelju muzeja.
Novice 
0 do 16