V želji, da bi tudi bralce serije o slovenskih mestih seznanili z veliko preobrazbo, ki jo v zadnjih letih doživlja mesto Velenje, smo se odločili, da tokrat podrobneje predstavimo to mesto. Prvi in najbolj očiten dokaz tega spreminjanja mesta Velenja iz rudarskega in industrijskega mesta v sodobno urejeno in turistično mesto je zlata medalja s strani Evropske komisije, ki je Velenju v lanskem letu podelila laskavi naslov Urejeno evropsko mesto. Evropska komisija je bila prijetno presenečena nad Velenjem. Niso si mislili, da ima lahko tipično rudarsko mesto toliko cvetličnih nasadov. Seveda pa člani komisije niso ocenjevali samo teh nasadov, marveč tudi projekte ureditve mesta, ki so bili izvedeni v preteklosti in tiste, ki si jih mesto zastavlja za prihodnost.
Zato Alojz Hudarin, ki je lani vodil projekt Entente florale ugotavlja, da je zlata medalja plod desetletnega uresničevanja projektov, s katerimi so želeli slabosti industrijske doline spremeniti v prednosti. V prvi vrsti je šlo za sanacijo ekološko (pre)obremenjenega mesta. Danes si Velenje ogledujejo ne samo turisti, temveč tudi strokovnjaki, ki jih zanimajo rezultati sanacije ter revitalizacije degradiranega prostora na lokaciji turističnorekreacijskega centra, ki nastaja ob velenjskih jezerih.
V zvezi s temi jezeri je zanimivo, da sta bili potrebni kar dve leti, da so slovenski kartografi v turistični zemljevid Slovenije poleg Velenja vrisali tudi jezera, ki so nastala tam, kjer se je zemlja pogreznila zaradi izkopanega premoga. Že med drugo svetovno vojno se je začela ugrezati vas Škale, podobno se je po letu 1980 zgodilo z naseljem Družmirje, vzhodnim delom Šoštanja in delom vasi Pesje. In kar osem let je moralo miniti, da so si Velenjčani v slovenskem nacionalnem turističnem prostoru priborili mesto, ki jim omogoča, da se enakovredno potegujejo za nacionalna in mednarodna sredstva in da dobivajo potrebne informacije.
Lega mesta Velenja
Mesto Velenje – mesto je od leta 1959 – leži v Velenjski kotlini, kar je pravzaprav drugo ime za Šaleško dolino. Na severu in vzhodu mesto omejujejo skrajni obronki Karavank s Paškim Kozjakom kot najvišjim vrhom (1272 m), na zahodu sega mesto do predgorja Savinjskih Alp, na jugu pa ga obdaja Ložniško gričevje. Skozi mesto teče reka Paka, ki tu z leve strani dobi več pritokov (Trebušnico, Veriželj in Slatino). V tej kotlini je leta 1991 živelo nekaj več kot 42.000 prebivalcev od tega 72 odstotkov v mestu Velenje, ostali pa v 22 naseljih.
Rast števila prebivalcev v Velenju
V samem mestu so leta 1991 našteli 27.337 prebivalcev, kar Velenje postavlja na 5. mesto med slovenskimi mesti, za Ljubljano, Mariborom, Celjem in Kranjem. Pri tem pa se vzorec rasti mesta Velenje precej razlikuje od ustaljenega vzorca naraščanja števila prebivalcev, značilnega za slovenska mesta. Rast Velenja namreč precej presega povprečno rast v ostalih mestih. Še leta 1948 je Velenje štelo le nekaj več kot 1.600 prebivalcev, leta 1971 že skoraj 12.000, leta 1981 skoraj 22.000 in leta 1991 – 27.337 prebivalcev.
Prebivalstvo je najbolj naraščalo zaradi priseljevanja, o čemer med drugim priča tudi podatek, da samo dve petini Velenjčanov živita v Velenju od rojstva. Med priseljenimi jih je kar tretjina prišla iz območij nekdanje Jugoslavije, polovica pa iz drugih slovenskih občin. Najintezivnejše je bilo priseljevanje v 70 letih. Leta 1991 je v Velenju živelo 71 odstotkov Slovencev, ostali pa so bili Muslimani (8 %), Hrvati (7%), Srbi (6%), sedem odstotkov pa je bilo neopredeljenih. Zelo ugodna je starostna struktura prebivalstva, saj je kar četrtina prebivalcev mlajših od 15 let in le 4 odstotke je starejših od 65 let. Med letoma 1961 in 1991 se je število prebivalcev povečalo skoraj za trikrat.
Širjenje mesta
Velenje se kot naselje posredno omenja že leta 1264, vendar je bilo do leta 1945 le navaden trg, brez tradicije storitvenega središča za širše območje. Ko pa se je v začetku 60 let razvilo v občinsko središče, je zaradi nadpovprečnega pomena postalo poleg Celja najpomembnejše gospodarsko in zaposlitveno središče v porečju reke Savinje. Nastanek Velenja je izrazito povezan najprej z razvojem premogovništva, pozneje pa še z razvojem kovinske industrije. Neznatno rudarsko naselje se je začelo temeljito spreminjati po letu 1954, vzporedno s povečevanjem izkopa premoga (lignita).
Do leta 1954 sta vidno izstopali stari jedri Velenja: tržno usmerjeni stari del pod gradom, ki je bil prvotno kmečki zaselek Stara vas, in takoj po drugi svetovni vojni zgrajeni del novega Velenja vzhodno od starega rudniškega jaška. Po letu 1954 pa je najprej vzhodno od starega jaška zrasla kolonija dolgih nizkih pritličnih hiš za rudarje, ki so bile razporejene v obliki pravokotnika. Teh hiš danes ni več. Mesto se je začelo najprej širiti na desnem bregu reke Pake, na terasi, južno od baročne župnijske cerkve sv. Martina z ostanki protiturškega taborskega obzidja. Po regulaciji Pake je začelo na levem bregu Pake, predvsem med letoma 1959 in 1964, rasti današnje trgovsko, upravno in poslovno središče.
Po letu 1964 se je pričela na terasastem obrobju tudi zidava enodružinskih hiš. V začetku 70 let se je mesto širilo proti severovzhodu. Oblikovala se je četrt družinskih hiš, Konovo, in vilska četrt severno od Stare vasi. Z letom 1974 so proti vzhodu in jugovzhodu začele rasti blokovske stanovanjske soseske, ki so se jim po letu 1980 pridružile še soseske pri Selu in v vzhodnem delu Velenjske kotline. Medtem se je gradnja družinskih hiš že začela umikati proti podeželjskim naseljem v okolici. Kar dve petini vseh stanovanj je biloi zgrajenih v 70 letih, torej v času največjega priseljevanja v mesto.
Velenje danes
Danes je Velenje razčlenjeno na več mestnih četrti, vključuje pa tudi prej samostojna naselja Pesje, Konovo, Šalek in Preloge. Pri tem je nenavadno, da se novo nastajajoče mesto ni navezalo na staro trško jedro, ki je zato postopoma propadalo in so ga šele pred kratkim obnovili. Hiše s trgovinami in gostilnami v pritličjih, so dobile nova pročelja. Sicer pa je očitno, da so urbanisti zasnovali mesto Velenje kot modernistično vrtno mesto s svetlimi in sončnimi stanovanji sredi zelenja. Hkrati je mesto tudi nadpovprečno storitveno opremljeno, na ravni pokrajinskega središča, saj njegovi prebivalci uživajo dokaj visoko življensko raven.
Medtem ko so upravne, trgovske in poslovne funkcije skoncentrirane v eni sami četrti na levem bregu Pake, pa so druge javne funkcije (izobraževalne, socialnovarstvene, kulturne, verske in športne) razporejene po širšem mestnem prostoru. Omenimo le šolsko četrt Centra srednjih šol. Pod Vetrskim vrhom je zrasla sodobna več namenska Rdeča dvorana. V bližini gradu je smučarska skakalnica. Ob Turističnem in Velenjskem jezeru se je izoblikovalo rekreacijsko območje z velikim vrtičkarskim naseljem, teniško dvorano in igrišči na prostem ter z gostinsko in turistično ponudbo. V Velenju sta dve cerkvi. V starem delu mesta stoji župnijska cerkev, v Šaleku pa poznogotska cerkev sv. Andreja.
Velenjsko gospodarstvo
Izrazito oblikovana je tudi industrijska četrt s kovinsko predelovalno industrijo. Leži zahodno od mestnega središča in južno od železniške postaje. Tu se konča železnica, speljana iz Celja prek Spodnje Savinjske doline. Poleg velike tovarne Gorenje in sedeža rudnika lignita je treba omeniti še tekstilno (M Club) in kemično industrijo (Veplas), pomembno pa je tudi gradbeno podjetje Vegrad. Obrtni četrti sta se razvili v Trebušah v starem Velenju in nad Staro vasjo. Razvita je proizvodna pa tudi storitvena obrt.
Mesto Velenje se danes nahaja na razpotju, kajti meje razvoja premogovništva in energetike so najbrž že presežene, pač pa obstajajo še dokaj ugodne možnosti za razvoj industrije. Glede na to, da je mesto v svojem razvoju doseglo že skoraj skrajne možnosti prostorskega širjenja, preostajajo edino še možnosti notranjega preoblikovanja in izpopolnjevanja. Razvijale naj bi se predvsem terciarne in kvartalne dejavnosti.
Dolina gradov
Na koncu ne bo odveč, če omenimo še nekaj gradov, ki jih je v Šaleški dolini veliko, saj to dolino pogosto imenujejo Dolina gradov. Na obrobju mesta so kar trije: razvaline gradu Šalek, grad Turn in Velenjski grad. Prenovljen in vzdrževan je Velenjski grad južno nad mestom, prvič omenjen 1322. V gradu je muzej z rudarsko, etnografsko, afriško, slikarsko in zgodovinsko zbirko. Grad Šalek je bil postavljen na prepadni skali in se prvič omenja leta 1287. Po letu 1770 je bil opuščen. V severnem delu, južno od Hrastovca, je še v celoti ohranjen grad Turn, ki se prvič omenja leta 1251.
Od leta 1981 do 1990 se je Velenje imenovalo Titovo Velenje.
Satelitska slika Velenja in okolice.
[wpgmza id=”5″ marker=”38″ zoom=”11″]