Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Hieronima
Radostno pojo zvonovi, / vabijo vse na goro. / Hčere, matere, sinovi / in očetje vsi gredo. / Svet’ Jeronim varuh fare/ mlade varuj vse in stare. / Kdor Jeronima časti, se nikdar ne pogubi. Tako že mnoga desetletja ali pa še več prepevajo župljani Knežaka in sosednjih krajev, ko poromajo k podružnici sv. Hieronima nad Koritnico. Ta vas ob vznožju snežniških gozdov na zgornjem robu pivške kotline ima kar dve cerkvi, prva leži sredi vasi, ob pomembni cestni povezavi med Knežakom in Ložem in je posvečena sv. Antonu, puščavniku, druga, “Jeromnova”, pa je postavljena na pobočjih za vasjo, da se vidi daleč po vsej kneški fari in pivški kotlini. To cerkev imajo vsi župljani, ne le Koritničani, za svojo.
K sv. Hieronimu romajo ob “marčnih petkih” (vseh petkih v marcu) verni iz okoliških vasi, da na priprošnjo velikega cerkvenega učitelja prosijo za zdravje, počastijo trpečega Odrešenika z molitvijo križevega pota in se udeležijo mašne daritve. Pri cerkvije izvir vode, ki je že od zdavnaj še posebej cenjena pri romarjih. Pravijo, da ima zdravilno moč, zato je običaj, da mora romar pri njej poklekniti in si s to vodo umiti oči, pa bo bolje videl. Ta voda naj bi imela posebno moč tudi pri tistih, ki bi radi imeli otroke. Če si želijo deklico, morajo vanjo vreči sladkorček, če pa bi radi dečka, naj vržejo v tolmunček kepico soli… Po prepričanju častilcev je sv. Hieronim tako mogočen priprošnjik, da ima moč izprositi milost v še tako hudi težavi ali stiski. Tako je že od nekdaj veljalo, da morajo domači, če kdo težko in dolgo umira, za “lažjo” smrt zanesti k sv. Hieronimu tri darove: olje ali svečo, žveplenke in denar. Potem se bo duša težko umirajočega lažje poslovila s tega sveta.
Cerkvica sv. Hieronima se omenja že v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, ko opisuje vse podružnične cerkve župnije Trnovo, kamor je sodila sedanja kneška fara v tistem času. Ustno izročilo pa pravi, da je bila postavljena že sredi 15. stoletja, še pred turškimi vpadi. Tej trditvi bi lahko verjeli, ker je češčenje sv. Hieronima na Notranjskem in Primorskem živo dolga stoletja in sega morda prav v pozno antiko, v njegov čas. Hieronim je bil po sodbah resnih raziskovalcev doma nekje v tukajšnjih krajih. Starost cerkve potrjuje tudi preprost kamnit križni obok s sklepnikom v prezbiteriju. Morda je tudi slavolok iz stare romanske cerkvice, saj bi ga drugače prav gotovo takrat, ko so delali prezbiterij, “posodobili” v duhu gotike. Današnja podoba cerkve izvira s konca prejšnjega stoletja, ko je bila deležna temeljitega popravila in menda tudi povečave. Takrat okrog cerkve ni bilo borovega gozdiča, kakor danes. Stara slika ki jo hranijo v kneškem župnišču, kaže skalnato pobočje brez drevja. Le ob izviru stoji drevo. V letih po vojni, ko se je od tod izselilo veliko domačinov, se je na nekdanjih pašnikih zaraslo grmičevje in drevje.
Cerkev sv. Hieronima in tolmun z izvirom vode ob njej obdaja kamnit zid. Pred vhodom je lopa in ob njej prizidana kašča, kjer so, kakor povedo domačini, shranjevali krače, olje, moko in druge darove, ki so jih nekoč polagali romarji in častilci na Jeromnov oltar. Lopa je bila verjetno prizidana ob zadnjih predelavah cerkve. Ob vstopu v cerkev najprej zagledamo lep kamnit oltar.
Poleg križevega pota je tudi edina oprema v cerkvi. Oltar je napravil ljubljanski kamnosek Alojzij Vodnik leta 1890. Sv. Hieronimu z levom delata na oltarju družbo še apostola Peter in Pavel. Posvetili so ga na nedeljo sv. Hieronima istega leta. Obisk sv. Hieronima je lep ob vsakem času, posebno pa ob jasnem vremenu, ko se odpre pogled na vrhove daleč tja do Triglava in še dlje.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Knežak
Knežak 151
6253 Knežak
Telefon: (05) 788 02 07
Glavni shod: nedelja po sv. Hieronimu (30. septembra).