Doma Slovenija Veliki Slovenci Janez Vajkard Valvasor

Janez Vajkard Valvasor

Baron in prvi slovenski enciklopedist

portret Janez Vajkard ValvasorRodil se je v Ljubljani leta 1641 v plemiški družini, izvirajoči iz Italije. Oče je bil lastnik gospostva Medija, mati je bila baronica Ana Marija Ravbar s Krumpeka. Izobraževal se je pri jezuitih v Ljubljani in na številnih potovanjih po Evropi. Po vrnitvi iz prvega potovanja po Nemčiji je stopil pod poveljstvo Nikolaja Zrinjskega v Senju, da bi se izuril v orožju. V letih 1663 – 1664 se je tudi udeležil bojev zoper Turke. Za tem se je zopet odpravil na pot po Evropi in severni Afriki.
Za stalno bivališče si je kupil grad Bogenšperk pri Litiji in glede na to, da je večji del svojega življenja posvetil študiju in raziskovanju slovenske zemlje, mu prav veliko časa za prebivanje v gradu ni ostalo. Proučevanja slovenske zemlje, krajev, ljudi in običajev se je lotil tudi zato, ker mu ni bilo prav, da tujina tako slabo pozna njegovo domovino. Venomer je potoval po deželi, izpraševal, brskal po arhivih, zapisoval, risal in meril, se vzpenjal na gore in se spuščal v jame. Nastajale so knjige, ki jih je od leta 1679 leto za letom pošiljal v svet. Z izsledki o znamenitem presihajočem Cerkniškem jezeru si je prislužil članstvo angleške Kraljeve družbe (Royal Society), znanstvenega društva, ki je med svoje člane štelo najznamenitejše učenjake tistega časa (npr. Isaac Newton). Leta 1683 je pero zopet zamenjal z mečem, ko je kot stotnik moral voditi 400 pešcev na Štajersko proti upornikom in Turkom. Ko se je vrnil je z vso vnemo začel pripravljati svoje največje delo, Slavo vojvodine Kranjske. Zanj je žrtvoval skoraj vse svoje premoženje in, ko je leta 1689 izšlo, je moral prodati še grad Bogenšperk in hišo v Ljubljani. Iz ostanka premoženja je kupil hišo v Krškem, kamor se je preselil leta 1693 in tam še istega leta umrl. Pokopan je verjetno v družinski grobnici v Mediji, ki pa so jo skupaj z gradom njegovega brata po drugi svetovni vojni razdejali. Janez Vajkard Valvasor na bankovcu
V gradu Bogenšperk je imel ogromno knjižnico, kakih 10.000 zvezkov, imel je bogato zbirko umetniških slik, mnogo matematičnih in astronomskih instrumentov in zbirko starih novcev. Leta 1678 je na gradu uredil tudi bakroreznico in tiskarno za bakroreze, ter v njej vzdrževal lepo število risarjev, bakrorezov in bakrotiskarjev. Spočetka je Valvasorjevo delo ozko povezano z bakroreznico, saj so prva dela od pasijonske knjižice, preko kranjskega in koroškega albuma (topografij) in še nekaj drugih del v glavnem zbirke bakrorezov z malo ali nič besedila. Vendar je Valvasor hitro napredoval od ilustrativnega do literarnega topografa in do zgodovinarja. Ta razvoj je tesno povezan z delom zgodovinarja Schonlebna, ki je geografski opis sodobne Kranjske prepustil Valvasorju. Med nastajanjem Carniolie je Schonleben umrl in Valvasor je njegovo delo nadaljeval in zaključil na način, ki si ga je sam zamislil.
 
Samo eno leto po izidu Popolne topografije stare in sodobne Koroške, ki poleg podob vsebuje tudi nekaj nemškega splošnega besedila o Koroški in opise krajev ob vsaki podobi, je leta 1689 že izšla njegova znamenita Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre dess Hertzogthums Crain) v štirih debelih zvezkih. V njih je vojvodina Kranjska opisana tako temeljito, kot do tedaj še ni bila nikjer. Po vsebini so opisi krajev, gradov, gora, voda, jam, gospodarstva, prometa itd. v prvi vrsti geografski in topografski, nič manj pomembni pa niso niti etnografski opisi. Piše tudi o vremenu, zdravstvu, rastlinstvu, živalstvu in podobnem. 15 knjig je vezanih v štiri zvezke, ki obsegajo 3532 strani in 24 prilog.
S tako natančnim in podrobnim opisom kakršnega je po Valvasorjevi zaslugi dobila Kranjska se v 17. stoletju lahko pohvali le malokatera dežela. Še posebej dragoceno je narodopisno gradivo, kot so podobe kozolcev, kmečkih voz, ljudskih noš, poročila o življenju prednikov, o domači obrti, hrani, o šegah in navadah našega ljudstva itd. Njegove topografske podobe imajo veliko kulturnozgodovinsko in majhno umetniško vrednost. Primerjati se jih da z današnjimi fotografijami. Verjel je v povodnega moža in čarovnice in tako kot nemški zgodovinarji, je tudi on imel Slovane za odcepek prvotnih Germanov. Do kranjskega jezika ni čutil odpora, saj ga imenuje "naš", rabi krajevna imena v slovenski obliki, govori prikupno o Slovanih, pozna dela Cirila in Metoda, obravnava domače pisatelje itd. Ljubezen do Kranjske pa ne izvira iz narodnega rodoljubja, marveč iz pokrajinskega. To pa nas ni motilo, da ga ne bi ovekovečili na bankovcu za 20 tolarjev in mu še prej postavili spomenik pred Narodnim muzejem v Ljubljani. Spomenik si je zaslužil že zato, ker je svoje največje delo začel z besedico Slava, s čemer je veliko prispeval k slavi vojvodine Kranjske in Kranjcev.Kaj takega nam danes ne pride na misel.

Povezane objave: