Vsebina:
Podružnična cerkev povišanja sv. Križa
Ni besede, pa tudi ne solze, ki bi mogla izraziti sočutje s trpljenjem človeka ob smrti ljubljene osebe. Šele ko človek sam izkusi bolečino, bolje razume trpljenje drugega in drugače gleda na življenje in smrt. Ko hodimo po naši deželi, na vsakem koraku srečujemo križe, križeve pote, cerkve sv. Križa. Stoletja so jih postavljali naši predniki, da bi z njimi zaznamovali svojo žalost, stisko, nemoč, pa tudi upanje in zaupanje, ki je izraženo v znanem reku, zapisanem včasih tudi pod našimi križi: Pozdravljen, križ, naše edino upanje! Družina izgubila očeta, mater; strela udarila delavca na polju: sosed v jezi ubil soseda; starši izgubili edinega sina… Zelo povedne kronike življenjskih usod so ta naša znamenja. Vsako od njih hoče povedati še več: s smrtjo na križu se Jezusova življenjska zgodba ne konča. Za štirinajstimi postajami je na vrsti največja in najčudovitejša – vstajenje.
Tokrat nas pot pelje v istosmer kot tiste znane transporte leta 1945 – na Kočevsko. V Žlebiču se pred nami odpre ribniška dolina. Na levem pobočju hribovja nas pozdravi bela cerkev sv. Ane. Marijina mati naj bi, kot vedo povedati domačini, hodila tod in pustila za seboj celo sled odtisnjenega stopala v kamnu. To je tam mogoče videti še danes. Na desni strani pa nas pozdravljata mogočni zvonik in kupola Marijine cerkve pri Novi Štifti. Kot je dejal domačin, se Mati in Hči pogledujeta prek doline. Sredi med njima pa Sin, ki kraljuje v cerkvi sv. Križa.
Že urbar iz davnega leta 1576 omenja to podružnico. Imenuje jo sv. Križ v Brežah, po bližnji vasi. Ko so kasneje določali občinske meje, so začeli govoriti o Sv. Križu na Jurjevici. Vaščanom Brež seveda to ni bilo všeč. Cerkev je namreč stala na njihovi zemlji. Da bi se izognili prepirom, so podružnico začeli imenovati Sv. Križ in tako je ostalo do danes.
Božja pot se je tukaj ohranila predvsem zaradi bližnje Nove Štifte. Še pred vojsko so namreč romarji iz Strug, Zvirč, Hinj, Ambrusa in vse Suhe krajine imeli pravo “romarsko transverzalo” čez ribniško dolino. Na drugi strani hriba so se najprej ustavili pri božjepotni cerkvici sv. Ane. Od tam so se odpravili v Breže in opravili ob kapelah križevega pota pobožnost, ki so jo končali v božjem grobu in cerkvi sv. Križa. Nato so se odpravili na končno postajo k Novi Štifti, kjer so noč prečuli v molitvi, pesmi in dremavici pod mogočnimi lipami ali arkadami pri cerkvi. Danes le-ti prihajajo samo še posamič k sv. Ani ali Novi Štifti. Pri Sv. Križu pa je živahno le še na velikonočno nedeljo, ko ves dan prihajajo iz bližnjih šestih vasi k božjemu grobu “Bugca kušn’t”.
Zadnja leta še posebej častijo tudi fatimsko Marijo, katere kip ima častno mesto v cerkvi.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Ribnica
Škrabčev trg 15
1310 Ribnica
Telefon: (01) 836 99 53
Dostop: z avtom do cerkve (Jurjevica).
Glavni romarski shodi: velikonočna nedelja (obisk božjega groba), velikonočni ponedeljek, povišanje sv. križa (14. september)
[wpgmza id=”5″ marker=”97″ zoom=”11″]