Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Benedikta in Žalostne Matere Božje
Popotniku, ki drvi po hitri cesti iz Kranja proti Brezjam, se takrat, ko se od Bistrice dvigne na ravnino, kjer se odcepi cesta za Ljubelj, odpre čudovit, skoraj romantičen pogled na dve cerkvi. S svojima vitkima zvonikoma kažeta nekam dlje. Med njima se kakor kralj višav dviga mogočni Triglav. Ta pogled spravi v dobro voljo še tako žalostno dušo, kaj šele romarja, ki je na božji poti. Ustavimo se na prijaznem peščenem griču, kjer je kot biser vpeta v obroč taborskega zidu cerkev “taborske Marije”. Pravzaprav gre za cerkev, posvečeno sv. Benediktu, a je ta v češčenju in spominu ljudi pustil odličnejše mesto njej, katere dušo je presunil meč bolečin… Že trinajst zidanih kapelic okrog cerkve s postajami križevega pota in trije mogočni križi pod starodavno lipo govore o češčenju žalostne Matere božje.
Lega na vzvišeni točki, obzidje okrog cerkve pa kar samo pripoveduje o vlogi, ki jo je imelo to svetišče v zgodovini. Bila je zavetje našim prednikom v najhujših časih zgodovine, ko so Turki ropali po slovenskih domovih. Legenda pripoveduje o dveh ženah, materi-vdovi in hčeri, ki sta živeli na bližnji premožni kmetiji. Ko so zagoreli kresovi po vrhovih in naznanili, da se bližajo sovražniki, sta se tako kot drugi sovaščani odpravili v tabor. V culo sta povezali najdragocenejše premoženje in tekli v zavetje tabora. Toda za njima je že pridrvel strašni Turek na konju. Dvižni most pri vhodu v tabor se je začel dvigati. Mati je srečno prispela na varno, hči pa je imela manj sreče. Čeprav je odvrgla culo, ki jo je težila, jo je za kite že zagrabil jezdec in jo hotel potegniti z mostu. Takrat priskoči pogumni brambovec in preseka kite. Dekle je bilo rešeno, Turku pa so ostale kite.
Ta simpatična legenda daje cerkvi na Taboru še večjo privlačnost. Govori pa tudi o zaupanju našega ljudstva v Marijino pomoč v najhujših dneh slovenske zgodovine.
Da so sem hodili romarji, pričujejo številne kapelice ob poti, ki vodi od Bistrice mimo Dolenje vasi, Gorenje vasi, Podtabora do cerkve. Na mestu nekdanjega obrambnega stolpa stoji danes kapela Žalostne Matere božje. Ta nosi letnico 1694 in v njej se hrani oblečen kip Marije z Jezusom v naročju. Okrog tega pa je polno novejših votivnih podob. Med starejšimi je tudi ena iz leta 1872, naslikana na les, kjer piše hvaležni neznanec: “Jest sem se oblubil bil Žalostni Marij na Taber, ker sem bil hudo bolan in sem bil uslišan de sem ozdravii” Da verni okoličani tudi danes zaupajo v Marijo, ki deli milosti na Taboru, govorijo postna romanja župnij kranjske in tržiške dekanije. Vsako nedeljo v postu se ob postajah križevega pota in nato v cerkvi zberejo ljudje pri pobožnostih. Vreme ni vedno naklonjeno romarjem, a vseeno vztrajajo. Znano je, kako je pred nekaj leti snežni vihar motil pobožnost križevega pota na prostem. Duhovnik je predlagal, da se zberejo raje v cerkvi in tam molijo. Pa je dobil odgovor: Saj tam še križevega pota ni! Tako so tudi takrat molili ob postajah na prostem.
Notranjščina cerkve sicer res nima postaj križevega pota, ker so te že zunaj. Zato pa obiskovalca preseneti bogastvo baročne opreme. V glavnem oltarju kraljuje Marija sedmerih žalosti, nad njo pa sv. Benedikt. Stranska oltarja, ki sta prepolna kipov, sta posvečena sv. Ani in sv. Nikolaju. Zanimivost so freske, ki jih je leta 1958 naslikal Izidor Mole v starejšem delu cerkve. Na njih je upodobil Marijine bolečine, nad njimi pa bolečine slovenskih mater. Prav to pritegne pogled, pa tudi srce in vabi k premišljevanju. Ob oltarju je naslikana tudi legenda o dekletu, ki je bilo rešeno pred Turki.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Podbrezje
Podbrezje 151
4202 Naklo
Telefon: (04) 533 16 03
Dostop: z vozili do vznožja Tabora.
Glavni romarski shodi: vsako postno nedeljo popoldne.
[wpgmza id=”5″ marker=”104″ zoom=”11″]