Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Ignacija
Zanimivo je, da imamo ob petnajstih Frančiškovih cerkvah in množici oltarjev ter kapel samo eno cerkev, ki je posvečena ustanovitelju jezuitskega reda, sv. Ignaciju. Morda se življenje tega baskovskega svetnika ni tako priljubilo našemu vernemu Ijudstvu kakor misijonsko delo njegovega prijatelja Frančiška.
Sv. Ignacij ima cerkev na Rdečem Bregu na Pohorju. To je značilno raztreseno pohorsko naselje z velikimi kmetijami na nadmorski višini od 400 do 900 metrov. Prav na razglednem Hlebovem vrhu, na nadmorski višini 915 metrov, stoji cerkev sv. Ignacija. Pot k cerkvi se dvigne iz Podvelke v Dravski dolini ob potoku Velka strmo v višine mimo nekoč imenitnih pohorskih kmetij, med katerimi pa je, žal, več takih, ki samevajo in počasi propadajo. Veliki travniki, bogati gozdovi s smrekami, ki kar tekmujejo med seboj v višino, številni potoki in hudourniki, ki so razorali površje, dajejo svojski čar in zbujajo spoštovanje do narave. V tem svetu naravnih lepot, skorajda v osami, saj sta v bližini le dve cerkveni hiši (zdaj služita za dom duhovnih vaj) in nekoliko oddaljena Hlebova domačija, so sredi sicer živahnega 18. stoletja postavili cerkev v čast ustanovitelja jezuitskega reda. Prostrana jasa, ki je bila nekoč manj zapuščena, kot je zdaj, odkar je vse več opuščenih košenic, je obdana z vrhovi smrek in drugega drevja.
Že bežen pogled na cerkev nam pove, da je bila postavljena v enotnem slogu in v istem času. Poznavalci postavljajo začetek zidave v leto 1759. Celotna zunanjščina je enovita. Cerkev ima prostorno ladjo in polkrožno zaključen prezbiterij ter na južni strani prizidano zakristijo. Na preprosto členjenem pročelju jo krasi kamnit klesan portal, zaključuje pa s pločevino obit nizek lesen zvonik s čebulasto streho. Verjetno so graditelji načrtovali dokončanje stavbe z zidanim zvonikom, a sta jih čas in pomanjkanje sredstev prehitela. Zidava cerkve sega namreč malo pred nastop cesarja Jožefa II., znanega nasprotnika romanj in božjih poti. Najbrž je bilo v njegovem času preprečeno nadaljnje delo pri zidavi in opremljanju cerkve sv. Ignacija. Še bolj zato, ker so v tistih letih tudi ukinili jezuitski red, redovniki pa so se morali umakniti v Rusijo ali se pridružiti škofijskim duhovnikom. Ob pogledu na notranjščino se ta domneva še bolj potrdi. Čas se je v tej cerkvi ustavil že kmalu po njeni zidavi.
Notranjščina cerkve ima tri oltarje. V glavnem je slika Zamaknjenje sv. Ignacija v nebeško slavo. Oblečen je v mašna oblačila, v rokah ima odprto knjigo. Ozira se proti Kristusu, ki ga v družbi z Marijo vabi k sebi. Lepa baročna slika je bila narejena prav za to cerkev. Drugače je z oltarjem. Sem so ga, kakor pravi izročilo, prinesli iz Ormoža iz ukinjenega frančiškanskega samostana. Da ima Frančiškov značaj, razberemo že ob prvem pogledu, saj so v dvanajstih medaljonih na oltarju naslikani svetniki in svetnice frančiškanskega reda. V zaključku oltarja je znan simbol iz njihovega grba: prekrižana Frančiškova in Kristusova stigmatizirana roka. Oltar je delo Jožefa Strauba, ki je od leta 1743 deloval v Mariboru in pustil veliko umetnin na Štajerskem. Stranska oltarja sta bolj skromna, tudi kipi v njih kažejo manj spretno roko. Kljub temu pa sta, čeprav ju je močno načel zob časa, prijetna na pogled. Obokano svetišče je svetlo in ustvarja značilno veselo baročno občutje. V prezbiteriju pa je banjasti svod okrašen s freskami angelov in z velikim kronogramom IHS, tako značilnim za jezuitski red in sv. Ignacija. Svetišče diha starožitnost in nas vabi, da se zatopimo v čase, ko je nastajalo.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija sveti Lovrenc na Pohorju
Benediktinska pot 4
2344 Lovrenc na Pohorju
Telefon: (02) 675 16 31
Dostop: z avtom.
Glavni shod: Lepa nedelja (okrog sv. Ignacija, 31.julija).
[wpgmza id=”5″ marker=”65″ zoom=”11″]