Vsebina:
Župnijska cerkev Matere božje
Za razliko od mnogih slovenskih cerkva, postavljenih na gričih, kjer se lahko pohvalijo z imenitnim razgledom, je tukajšnja božja pot slikovita zaradi samote in stisnjenosti ob strme bregove ter strugo Radoljne, ki se ji v bližini pridruži Lamprehtov potok, oba pa se le malo niže izlijeta v Dravo. Prvotno se je vsa soteska proti Sv. Lovrencu imenovala Puščava, danes pa le kraj, kjer je Marijina cerkev.
Samota, mir in tišina, ki jo prekinja le šum Radoljne, je tisto, kar je prve iskalce božje bližine pritegnilo sem. Verjetno so bili to benediktinci iz Šentpavla. Ti so leta 1091 dobili v posest velik del sveta v Dravski dolini (Ruše, Sv. Lovrenc) in v stoletjih zatem močno oblikovali duhovnost prebivalcev, kulturni razvoj in napredek tukajšnjih krajev. Pravijo, da je bila prva cerkev ali kapela v Puščavi na polotočku, ki ga obliva Radoljna, posvečena sv. Štefanu. Šentpavelski benediktinci so imeli pri Sv. Lovrencu svojo postojanko, od koder so vodili dušnopastirsko in gospodarsko delo na posestvih v teh krajih. Njihova uprava je imela svoje središče v falski graščini, ki je le 3 kilometre oddaljena od Puščave. Začetki božje poti so tako tesno povezani s šentpavelskimi benediktinci.
Že takrat, ko je bila prva kapela ob Radoljni posvečena sv. Štefanu, so ljudje radi prihajali sem. Kmalu je kraj zaslovel po uslišanjih na Marijino priprošnjo. Šentpavelski opat Hieronim Markstaller (1616 -1629) je zato sklenil pozidati mogočno svetišče njej v čast. Opat Hieronim je bil eden največjih mož tistega časa, obnvuil in zgradil je številne cerkve in poskrbel za duhovni in gmotni napredek prebivalstva. Zgodba pravi, da ga je zelo mučil protin, zato se je zaobljubil, da bo v Puščavi postavil cerkev, če mu Marija izprosi ozdravljenje. Bil je uslišan, izpolnitev zaobljube pa je odlagal. Bolezen se je zopet povrnila in zato se je opat hitro lotil zidanja. Kot pove plošča na zunanji strani prezbiterija, so jo pozidali v čast Sv. Trojici in preblaženi Devici Ieta 1627. Za opatom Hieronimom je cerkev preuredil in povečal njegov naslednik opat Filip (okrog leta 1672) tako velikopotezno, da o prvotni “Hieronimovi” skoraj ni več sledu. O njej govori le spominska plošča za prezbiterijem.
Današnje svetišče preseneti romarja s svojo velikostjo (dolgo je kar 45,5 metrov, široko pa 15 metrov), a razočara po zunanjosti, ki je za baročna svetišča kar preveč preprosta in hladna. Zato je bolj bogata in plemenita notranjščina. Njegov umetnostni slog razodeva značilnosti italijanske renesanse, ki je sem prišla po severni poti in ima značilnosti alpskega prostora. Poseben okras svetišča so veliki oltarji. Glavni ima kar štiri nadstropja, ki ga krase množice angelov in svetnikov. Sredi med njimi kraljuje Puščavska Marija, ki so jo že od začetkov častili kot Marijo Pomagaj. Podobno razkošna je tudi ostala oprema, oba stranska oltarja (Rožnovenske Kraljice in sv. Benedikta) v apsidi prečnih ladij, kjer v nadnaravnih velikostih kraljujejo svetniki in svetnice. Prijazna za pogled sta tudi oba oltarja (sv. Križa in sv. Jožefa) ob stenah prečne ladje, ki ne izstopata po velikosti, ampak bolj po lepoti. Avtor vse te opreme, žal, ni znan.
Ob Marijini cerkvi pa na hribčku nad njo kraljuje še majhna, a zelo prijazna cerkvica sv. Ane. Kronika pravi, da je šentpavelski opat Pavel prosil oglejskega patriarha za dovoljenje, da bi smeli tu pozidati cerkvico. Dobil ga je 2. avgusta leta 1658 in že naslednje leto je cerkvica stala. Njen okras je lega sama, pred njo pa lipe, kar daje vsemu poseben čar. Lepo obnovljen oltar s kipom sv. Ane Samotretje (sv. Ana z Jezusom in Marijo) pa je največji zaklad.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija sveti Lovrenc na Pohorju
Benediktinska pot 4
2344 Lovrenc na Pohorju
Telefon: (02) 675 16 31
Dostop: z vozili do cerkve.
Glavni shodi: nedelja po velikem šmarnu, Marijini prazniki.
[wpgmza id=”5″ marker=”223″ zoom=”11″]