Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Katarine
Manj znana in zelo prijazna vasica, ki so ji pred vojno po farni zavetnici pravili Sv. Katarina nad Trbovljami, zdaj pa Čeče, se lahko pohvali s prijazno cerkvico, ki vsako leto ob rokovem (16. avgusta) privabi lepo število častilcev tega priprošnjika zoper kužne bolezni in v drugih življenjskih stiskah. Čeče so značilna razložena vas v hriboviti legi pod priljubljenim hribolazniškim ciljem Mrzlico (1119 m). Leže na nadmorski višini okrog 600 metrov in vsak zaselek, ki sestavlja to vas, ima svoje ime: Dobovci, Jesenova Ravan, Zgornje in Spodnje Čeče … Na prevalu med trboveljsko in hrastniško dolino je zaselek Potok, domačini pravijo “na Potoci” s starodavno cerkvijo sv. Katarine Aleksandrijske, priprošnjice za “zdravo pamet”. Od tod se širi lep razgled proti Kumu, kjer kraljuje cerkev sv. Neže z dvema zvonikoma, pa na toliko drugih strani Dolenjske in Štajerske, ki jih krasijo cerkve in cerkvice z različnimi konicami zvonikov in dajejo posebno pestrost naši deželi.
Cerkev sv. Katarine na Čečah se prvič omenja leta 1545 v letih turških vpadov in “nove vere”. Pravijo, da je ostanek tega poznogotsko krogovičje (verjetno ostanek gornjega dela gotskega okna) vzidano na vhodni zunanjščini današnje cerkve. Toda bolj kakor to preprosto kamnito krogovičje nas pritegne rimski nagrobnik, ki je vzidan god njim. Izročilo, zapisano v župnijski kroniki, pravi, da so Čeče stara rimska naselbina. Cerkev stoji na kraju, kjer naj bi bil po legendi rimski žrtvenik. Druga zgodba pravi, da je na posestvu Gornjega Nemivška v Zgornjih Čečah stalo pogansko svetišče ali žrtvenik, zato se še danes ravnica imenuje Sveta ravna. Na tem mestu so hoteli zidati cerkvico, vendar lastnik zemljišča ni dovolil. Zato ga je Bog kaznoval z nemostjo (od tod ime Nemivšek). Nekateri trdijo, da je bilo na kraju današnje cerkve rimsko pokopališče (Rimljani so vselej pokopavali ob prometnicah), zato so se ohranili trije nagrobniki (na cerkvi ter dva pri sosedih).
Huda preizkušnja je doletela svetišče v času nemške okupacije. Nemci so imeli v cerkvi skladišče za smodnik in partizani so ga iz bližnjih gozdov večkrat obstreljevali z zažigalnimi bombami. Oktobra leta 1944 je cerkev zagorela. Takrat so bile uničene orgle, stopil se je zadnji zvon, ki ga Nemci niso vzeli, močno pa je bila poškodovana tudi druga oprema.
Danes sta zunanjščina in notranjščina cerkve v vsem sijaju. Obnovljeni so vsi trije oltarji. Veliki je bil narejen v začetku 18. stoletja (1709). Njegov avtor ni znan, videti pa je, da je bil načrtovan ali da je nekoč stal v drugi cerkvi, saj mu manjka ves zgornji zaključek. Stranska dva sta delo konjiškega kiparja Janeza Pogačnika, prvi je posvečen sv. Roku, drugi pa sv. Florijanu. Prižnico so podrli in le nekaj ostankov govori, da je bila prav tako lepa kot oltarji. Poseben okras, čeprav popolnoma iz drugih časov, je križev pot znanega sodobnega slovenskega umetnika Franceta Goršeta.
Božjepotništvo na Čečah ni povezano s sv. Katarino, ampak s svetim Rokom v stranskem oltarju. Pred vojno je bilo še zelo živo. Povojne razmere, predvsem propadajoča cerkev in grožnje, so romanje zaustavile, po obnovah pa je zopet zaživelo. Že na večer pred praznikom pride sem veliko častilcev, zlasti pa na sam god. Posebno radi pridejo verni iz okolice vse do Laškega. Ob takem obisku vam bo morda kateri od domačinov še vedel povedati zgodbo o zlatem teletu, ki so ga s plesom častili, kakor pravi legenda, pod cerkvijo. Zemlja je poganske častilce pogoltnila, zato je tam še zdaj vdornina…
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Trbovlje – Sv. Martin
Trg Franca Fakina 31
1420 Trbovlje
Telefon: 0590 14680
Dostop: z avtom.
Glavni shod: rokovo (16. avgusta).