Vsebina:
Župnijska cerkev Sv. Trojice
Zgornja Polskava je bila poseljena že v prazgodovini. Tu so našli kamnito sekiro. V rimski dobi naj bi tod čez vodila pot iz Celeie v Poetovio, pri Zgornji Polskavi pa naj bi se odcepila proti Mariboru. V cerkveno zgodovino pa stopa kraj v primerjavi z gradom dokaj pozno, šele leta 1619, kakor priča spominska plošča, vzidana pri stranskem vhodu v sedanjo cerkev. Zgornja Polskava je takrat sodila v prafaro Slivnica pri Mariboru. Tistega leta je dal slivniški župnik Matija Mindorfer pozidati cerkev v čast Sv. Trojice. Leta v prvi polovici 17. stoletja so bila v Zgornji Polskavi še posebej burna. Samo šestnajst let po zidavi cerkve so namreč uporni kmetje razrušili grad.
Kot kaže, pa kmečki upor ni slabo vplival na versko življenje, saj so se domačini že leto dni za tem, ko je bil porušen grad, lotili povečanja svoje cerkve (1636). Prizidali so ji nov prezbiterij, tega pa so leta 1782 še povišali do sedanje velikosti. V času cesarice Marije Terezije, leta 1758, je bila dotedanja slivniška podružnica povzdignjena v samostojno župnijo, kar je pospešilo različna dela v njej. Tisto, kar vidi ob obisku cerkve današnji obiskovalec, se je nabralo v 18. in 19. stoletju pa vse do danes. Med najbolj izbranimi umetnostnimi spomeniki v cerkvi sta glavni oltar in prižnica. Napravil ju je takratni najboljši rezbar Holzinger leta 1766 in 1769.
Stranski oltar Marije Pomagaj je razlog našega romanja. Po umetnostni plati se še zdaleč ne more primerjati z glavnim oltarjem, ki je res lepa baročna mojstrovina, a tudi temu je neki sicer dosti kasnejši mojster še dal nekaj baročnega okrasja in nadiha. Tisto, kar časte v tem oltarju domačini in okoličani, pa ga dela za najpomembnejšega v cerkvi. To je slika brezjanske Marije Pomagaj, ki je zelo češčena in priljubljena. Nekoč je na njenem mestu bila, tako pravijo, lurška votlina, še prej pa je tu visela baročna Marijina slika z Jezusom, ki je zdaj našla prostor na steni prezbiterija. Sodeč po tej sliki, je bila Marija vedno češčena na tem oltarju. Dogodki druge svetovne vojne so pripomogli, da so postavili domačini sliko Marije, Kraljice Slovencev na stranski oltar.
V burnih dneh pomladi leta 1941, ko so Nemci zasedli Štajersko in začeli preseljevati Ijudi, prepovedali slovenščino v javnem življenju in preganjali vse domoljube, posebej pa duhovnike in druge izobražence, se je takratni zgornjepolskavski župnik Orel zaobljubil skupaj s svojimi farani, da bodo, če srečno preživijo vojni vihar, postavili oltar v čast Mariji Pomagaj. Ko je imel 11. maja 1941 zadnjo slovensko pridigo v cerkvi, je postavil na stranski oltar sliko Marije Pomagaj z Brezij in pridigal o njej, nato pa izročil vso župnijo njej v varstvo. Po tistem ni bilo več slišati slovenskega jezika v cerkvi, nastopili so hudi časi za Ijudi in zanj, večkrat je bil v smrtni nevarnosti, ker je ostal med verniki in ni bil izgnan. Bil je zaprt v celjskem Starem piskru in trpel šikaniranja s strani Nemcev in nemčurjev. Oskrbovati je moral vse okoliške župnije, saj ni bilo duhovnikov. Tudi Ijudje so veliko pretrpeli zaradi nemškega terorja. A vendar vsi srečno dočakali konec vojne. Že pred koncem je dal župnik Orel leta 1943 naslikati kopijo brezjanske Marije pri šolski sestri Rafaeli Egger v Innsbrucku. Po vojni so 29. aprila 1946 sliko ponesli na Brezje, kjer je bila blagoslovljena, nato pa so šli z njo še v ljubljansko stolnico, kjer je bila takrat prava brezjanska slika, in se pred njo zahvalili za varstvo v vojnih časih. 12. maja istega leta so sliko slovesno sprejeli in umestili na stranski oltar. Od takrat naprej gojijo zgornjepolskavski verniki in vsi okoličani, kjer je deloval župnik Orel, posebno ljubezen in zaupanje do te slike.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnijski urad gornja Polskava
Šolska ulica 16
2314 Zgornja Polskava
Telefon: (02) 803 66 50
Dostop: z vozili do cerkve.
Glavni shod: veliki šmaren.
[wpgmza id=”5″ marker=”67″ zoom=”11″]