Vsebina:
Podružnična cerkev Marijinega oznanjenja
Slovenske Atene, kakor pravijo Velikim Laščam zaradi imenitnih mož slovenske kulture pa tudi lepe naravne lege kraja ob poti proti Ribnici, mora spoznati vsak Slovenec.
Velike Lašče imajo dolgo svetno in cerkveno zgodovino, saj se prvič omenjajo že v 12. stoletju, ko so tu pastirovali stiški menihi. Morda je prav zaradi njih med tukajšnjim vernim ljudstvom priljubljeno češčenje Matere božje. Poleg farne cerkve je tu še ena, ki je posvečena največji med ženami, božjepotna cerkev na Veliki Slevici. Popotnik, ki drvi po cesti skozi Velike Lašče naprej v Ribnico, je ne bo videl, saj stoji odmaknjena od sedanje prometne poti. Nekoč pa ni bilo tako. Takoj pod Velikimi Laščami, tam, kjer se še zdaj odcepi cesta na Bloke, je že nekdaj vodila pot iz Ljubljane proti morju. To je bila stara trgovska pot, ki je bila še v 19. stoletju izredno prometna in so po njej, po zaslugi vozarjev, prihajale v notranjost mnoge dobrine sredozemskega sveta. Ob tej stari prometnici je na današnjem slevskem pobočju tik pod cerkvijo stal grad. Kakšen je bil, ne ve nihče. Zanimivo pa je, da predel okrog cerkve še zdaj imenujejo Purga (po nemškem Burg). Leta 1230 se omenja na Veliki Slevici dvorec, ki so ga dobili stiški menihi v dar. Listino so podpisali trije menihi, ki sq bili tedaj v Laščah. Na tej pristavi sta bivala dva duhovnika. Če gradič ali pristava ni imel kapele že tedaj, so jo prav gotovo postavili menihi, ko so začeli tu domovati.
V pisno zgodovino stopi Velika Slevica zopet v Trubarjevem času. V svojih Postilah “domačin” (z Rašice) pove, da so nameravali štiftarji pri tej cerkvi zgraditi samostan, a so zidavo preprečile razne nezgode. Pred tem je cerkev dobi la protiturški tabor (verjetno okrog 1471). Leta 1469 so namreč Turki požgali vse vasi od Kočevja do Iga, prav gotovo tudi tukajšnjo. Zato je stiški opat leta 1471 naročil, naj cerkve zaščitijo s tabori. Takrat so pozidali tabore tudi v Velikih Laščah in na Lužarjih. Iz dobe turški vpadov se je ohranila zgodba, ki jo je uporabil Josip Stritar v pesnitvi Turki na Slevici. V njej pove, kako so Turki pridrli pred cerkev, njihov paša pa je hotel vanjo kar s konjem. Marija je obvarovala svoje svetišče pred skrunitvijo tako, da se je pri vratih konju vdrlo kopito v kamen na pragu. Ta kamen z odtisnjenim kopitom vam bodo še danes pri stranskih vratih v
cerkev pokazali domačini. Tako pravi zgodba, kdor pa bi iskal kakšne druge sledove turških časov, bo razočaran. O taboru, ki je nekoč obdajal cerkev in ga je bilo moč videti še v 19. stoletju, danes ni sledu. Pač pa je več tistega, kar je opisal že Valvasor.
V Slavi vojvodine Kranjske (1689) ta veliki opisovalec naše domovine pripoveduje, da je cerkev na Veliki Slevici posvečena Marijinemu oznanjenju in da ima tri oltarje: prvega Naše ljube Gospe, drugega sv. Lenarta (pri njem je tudi bratovščina) in tretjega, ki še ni končan. Valvasor doda, da so prejšnjo cerkev na tem kraju podrli in šele pred nekaj leti pozidali novo. Cerkev je bila po Valvasorjevem času še enkrat predelana, zvonik pa povišan. Oltarji, ki jih omenja Valvasor, pa so v cerkvi še danes. Vsi trije so zlatega tipa in med najlepšimi v okolici. Množici angelov in svetnikov dajejo poseben čar v oltarjih svedrasti stebri, oviti z vinsko tro in grozdi, ter množica okraskov. Prava umetnija, ki pa kar kliče po obnovi… O glavnem oltarju je domačin Jože Javoršek zaneseno zapisal: “Največja lepota slevske cerkve je oltar, ki ga je mogoče primerjati z najlepšimi baročnimi oltarji na svetu. Ko ga zagledaš, se ti zdi kot nebeška slaščica ali prikazen iz nadrealističnih sanj.
Foto: Marjan Smerke
lnformacije:
Župnija Velike Lašče
Levstikov trg 6
1315 Velike Lašče
Telefon: (01) 788 90 74
Dostop: z avtom do cerkve.
Glavni shod: angelska nedelja (prva v septembru), nedelje od maja do oktobra.
[wpgmza id=”5″ marker=”189″ zoom=”11″]