Vsebina:
Župnijska cerkev Marije vnebovzete
Eno uro vzhodno od Ljubljane, ob Zaloški cesti, stoji velika in lepa cerkev z dvema visokima stolpoma. To je farna cerkev pri Devici Mariji v Polju. Tako se začenja dobrih šestdeset let star opis kraja, ki ga danes pravzaprav že štejemo za del Ljubljane. Polje, ki je nekoč obdajalo cerkev Marijinega vnebovzetja in pot od Šentpetra do nje, je danes skoraj do zadnje njive in travnika pozidano. Le sem in tja pritlične hiše, ki so še zdržale pred pritiskom širjenja mesta, spominjajo na nekdanjo idilično pokrajino. Po njej so hodili romarji k božjepotni cerkvi Device Marije.
Prvi zapiski o poljski cerkvi, ki je bila podružnica ene najstarejših fara na Slovenskem – šentpetrske, segajo v leto 1325. V času turških vpadov sta jo obdajala visoko obzidje in pokopališče. Na tem je stala kapela Svetega Duha. Cerkev je bila na novo pozidana leta 1520 in posvečena naši ljubi Gospe, kakor se je ohranilo v starih šentpetrskih zapiskih. Slava poljske cerkve se je razširila v začetku 18. stoletja. V Ijubljanskem jezuitskem samostanu je takrat živel p. Andrej Schweiger. Bil je goreč Marijin častilec. Njemu se je prikazala Marija in mu naročila, naj da njej v čast postaviti 12 znamenj njenih najimenitnejših življenjskih postaj. Mimo njih naj se romarji podajo k cerkvi Device Marije v Polje in premišljujejo skrivnosti iz Marijinega življenja. Ta zamisel se je med ljudstvom takoj prijela. Vsako drugo leto ob godu Marije Snežne so Ljubljančani opravili božjo pot mimo teh kapelic. Prva je stala pri cerkvi sv. Petra, vse druge pa ob Zaloški cesti, zadnja, dvanajsta kapelica, pa naj bi bil glavni oltar Marijinega vnebovzetja v poljski cerkvi. Ta pobožnost je bila zelo priljubljena in obiskana. Pravijo, da je postala v tem času poljska cerkev najimenitnejša božja pot našega naroda. Posebej radi so sem romali vsi člani različnih Marijinih bratovščin. Žal je vsa ta romanja ustavil Jožef II. s prepovedmi. Zato pa je pri poljski cerkvi leta 1783 ustanovil župnijo. Istega Ieta so na ukaz gosposke na pokopališču pri cerkvi porušili cerkvico Svetega Duha.
Kljub cesarski prepovedi pa božja pot ni zamrla. Še danes je med domačini ohranjen spomin na romanja ljubljanskih pekov o beli nedelji, ko je bil spominski dan posvetitve stare cerkve. Ta je bila ob potresu leta 1895 tako hudo poškodovana, da so morali postaviti novo. Današnja cerkev, zgrajena v historičnem slogu, je velika po svojih merah in razodeva željo graditeljev, da bi ohranila božjepotni značaj.
Pred prvo svetovno vojno so imeli v Polju največji bronasti zvon na Slovenskem. Tehtal je 6086 kg; tudi današnji jekleni je rekorder med slovenskimi zvonovi in tehta 5825 kg. Njegov glas pa se kljub hrupu sliši daleč naokrog. Tudi notranja oprema, ki je bila v zadnjih letih lepo obnovljena, je bila narejena po potresu. Posebno privlačen je Marijin tron v glavnem oltarju. Kadar ni zaprt s sliko, nas nagovori s svojimi rezbarskimi upodobitvami. V njem je upodobljeno Marijino vnebovzetje in kronanje. Marija je obdana s pravim angelskim orkestrom. Angelčkov je toliko, da njihovo število prekaša mnoge baročne oltarje, ki so znani po angelih in angelskih glavicah.
Dandanes romanj mimo kapel ni več. Še vedno pa se Poljci spomnijo starih romanj na belo nedeljo in veliki šmaren.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Ljubljana – Polje
Polje 351
1260 Ljubljana – Polje
Telefon: (01) 549 11 44
Dostop: z vozili do cerkve.
Glavni shodi: bela nedelja (druga velikonočna), veliki šmaren.
[wpgmza id=”5″ marker=”217″ zoom=”11″]