Vsebina:
Župnijska cerkev Matere božje
Koroške cerkve so vsaka zase prava umetnostna galerija, obisk v njih pa šola o tem, kako se varujejo in obnavljajo spomeniki. V vsaki cerkvi pa se skriva tudi pričevanje vernega slovenskega človeka, ki jih je gradil, krasil in vzdrževal. Med biseri Roža, domovine Miklove Zale, je Marijina božjepotna cerkev v Podgorjah. K njej pridemo, če v Kožentavri s ceste, ki nas pripelje z Ljubelja do Drave, zavijemo proti Šentjakobu v Rožu. Med vasmi z zvenečimi slovenskimi imeni Šentjanž, Bistrica, Sveče se pripeljemo do kraja, ki ima na tablah napis Maria Elend – to so Podgorje, kjer med visokimi lipami stoji mogočno Marijino svetišče.
Podgorje leže ob vznožju Karavank, pod Golico – “goro narcis”. Poleg nemškega Maria Elend, ki označuje kamnit, nerodoviten svet, se v starih listinah najde tudi ime Pogöriach, v starejši slovenski obliki pa tudi Podgorjani, kar naj bi jasno označevalo naselje pod goro. Že od davnine od tod čez gore na kranjsko stran vodijo številne poti in stezice. Zgodovina Podgorij je povezana z benediktinskim samostanom v Osojah, kamor so spadale z materno župnijo Št. Jakob vse do leta 1783, ko je bil ta samostan ukinjen. Začetek božje poti je seveda legendaren.
Pripoved pravi, da so pogani prve kristjane pošiljali v Podgorje v pregnanstvo. Med tem divjim skalovjem so si izgnanci sezidali kapelico in izrezljali Marijin kip. Tako je nastala tu božja pot, kamor so se Ijudje zatekali v stiskah. Latinsko ime Maria in exilio (Marija v izgnanstvu) naj bi to zgodbo potrjevalo, kot so trdili osojski menihi. Nekoč je do vznožja hriba, kjer je stala kapelica, priromala tudi neka noseča plemenita gospa, da bi prosila za srečen porod. Ko je zagledala kapelico visoko nad seboj, je utrujena obupala. Pokleknila je na tla in opravila romarsko pobožnost kar na tem mestu. Vsa utrujena je tu tudi zaspala. Ko se je zbudila, je zagledala vsa začudena kapelico pred seboj. Angeli so jo prinesli z gore v dolino. Pozneje je osojski opat ukazal nad malo kapelico pozidati sedanjo podgorsko cerkev. Verjetno ima svoj začetek prav pri njej. Res pa je, da je bila v cerkvi vse do predelav leta 1683 kapelica z Marijino podobo.
V zgodovinskih pričevanjih nastopijo Podgorje v spisih Jakoba Unresta, koroškega župnika in zgodovinarja, ki opisuje plenjenjeTurkov v Rožu leta 1478 in 1483 – torej prav v časih Miklove Zale… Ko opisuje, kako so Turki z zvijačo zavzeli tabor v Št. Jakobu v Rožu, zapiše:
“Blizu Št. Jakoba leži cerkev Naše Ljube Gospe. Tam so se Turki večkrat utaborili in so cerkev ponovno zažgali, ker ni hotela goreti. Tudi vse podobe in kipe so uničili in raztrgali… Pomorili so veliko Ijudi in požgali vasi in hiše.”
Kljub tako hudemu turškemu razgrajanju in uničevanju, sodij v svojem jedru svetišče daleč v srednji vek. Najstarejši je del v podnožju zvonika (tip romanske cerkve s kornim zvonikom), tam, kjer je danes zakristija in nad njim oratorij. Tudi vhodna vrata v oratorij, ki so danes zazidana za oltarjem sv. Jožefa, so romanska. Mogočna podoba svetišča, kakor ga občudujemo danes, ima tri ladje in dolg ter nižji prezbiterij. Vse so obokane in kažejo na nastanek v gotiki ter predelavo v baroku. Po turškem vpadu leta 1478 je bil zgrajen prezbiterij, za njim južna ladja in nazadnje severna. Današnjo podobo pa je cerkev dobila v letih 1682 do 1690 pod osojskim opatom Ibelbacherjem. Leta 1735 so gotski prezbiterij okrasili z baročno štukaturo.
Lepoto podgorske cerkve dopolnjuje njena čudovita oprema. Med oltarji je treba omeniti predvsem dva: gotskega v zaključku severne ladje, ki je posvečen 14 pomočnikom v sili. Drugi oltar je glavni. Ta je zaobljubljeni dar Dunajčanov za srečno rešitev ob zmagi nad Turki leta 1683. Menda je v tistem času živelo na Dunaju več bogatih ljudi, ki so bili doma na Mačah pri Svečah, in ti naj bi imeli zasluge za to, da so na Dunaju zvedeli za Podgorje. Legenda, na katero spominja tudi freska v prezbiteriju, pripoveduje, da so v podgorski cerkvi 12. septembra 1683 zvonovi začeli zvoniti sami od sebe. Ko je šel mežnar gledat v cerkev, je videl, da Marije ni na oltarju. Šla je Dunajčanom na pomoč, da so zmagali nad Turki. Napis nad sliko pravi: Luna pod njenimi nogami – kar naj bi pomenilo Marijino zmago nad polmesecem (mohamedanstvom).
Foto: Marjan Smerke
Aktualno
Posodobljeno: november 2026
Romarska cerkev v Podgorjah v Rožu (Maria Elend) v občini Šentjakob v Rožu je posvečena spominu na beg v Egipt, eno od sedmih Marijinih žalosti, zato je patrocinij na praznik Žalostne Matere božje, 15. septembra. Zgradili so jo osojski benediktinci po letu 1267, ko so dobili arhidiakonske pravice v zgornjem Rožu. Med turškima vpadoma 1478 in 1483 je bila razdejana; obnovljeno je leta 1486 posvetil škof Pietro Carlo iz Caorle. Sedanjo podobo je dobila v letih 1682–1690 pod opatom Edmundom Ibelbacherjem, ko so ladje podaljšali in obokali. Je triladijska gotska dvoranska cerkev z močnimi baročnimi predelavami (Wikipedija).
Cerkev oskrbuje Župnijski urad Podgorje. Kot pri večini romarskih in podružničnih cerkva maše niso nujno vsako nedeljo, zato je pred obiskom dobro pogledati župnijska oznanila ali poklicati župnijo.
Največ romarjev po izročilu pride na shode: Marijini prazniki. Kdaj točno bodo letošnja srečanja, objavi župnija sproti, ker se praznovanja pogosto prestavijo na najbližjo nedeljo.
Kontakt in obisk
Župnijski urad Podgorje/ Pfarramt Maria Elend
9182 Podgorje/Maria Elend
Avstrija
Telefon: 0043/4253-304 Upravlja se iz Sveč: Župnijski urad Sveče/Suetschach 9181 Bistrica v Rožu/Feistritz i.R
Dostop: z vozili do cerkve.
Glavni shodi: Marijini prazniki.
Kontaktni podatki so iz izvirnega zapisa; pred obiskom jih preverite pri župniji.
