Doma Izleti Romarske cerkve Ljubično

Ljubično

Podružnična cerkev Matere božje

Ljubično

Prav zanimivo bi bilo, ko bi se mogli vrniti za dva tisoč let v preteklost in potovati po krajih današnje Slovenije. Marsikaj, kar nam je zdaj skrito, bi videli drugače. Nekatere današnje stvari in kraje pa bi zagledali že takrat. Po stari rimski cesti, ki je vodila iz Emone prek Atransa in Celeie do Petovione, potujemo tudi dandanes. V Poljčanah je bilo staro križišče cest in rimska postojanka.

Ena od poti, ki se je odcepila v Poljčanah, je vodila proti Lembergu. Peljala je tudi po slemenastem hribovju, ki se dviga južno od Dravinje. Tam je Ljubično, kraj, kamor smo tokrat namenjeni. Blizu je Zbelovska gora, ki je bila, zaradi dobrega razgleda, utrjena že v davnini. Tu so si postavili svoje utrdbe že v zgodnjem srednjem veku grofje, ki so varovali prehod iz porečja Dravinje v porečje Savinje.

V zvezi s tem starim gradom je verjetno tudi cerkev na Ljubičnem. Cerkev stoji na slemenastem hribu, ki mu pravijo domačini tudi Božji vrh. Najvišja točka meri 533 metrov nad morsko gladino. Pisane zgodovine o prvih časih ni. Stavba, gotski prezbiterij, zvonik z romanskimi linami pa pripoveduje o časih, ki segajo daleč nazaj, pred prvo letnico, zapisano nad vhodom v cerkev (1627). V davnino pa sega tudi legenda, ki jo je uvrstil celo Štrekelj v svojo zbirko in pripoveduje o tem, zakaj danes stoji kip ljubičenske Marije v zvonici in ne v cerkvi.

Nekega jutra pride Ijubičenski mežnar navsezgodaj zvonit jutranjice. Ko je odklenil vrata zvonice, se je nemalo prestrašil in začudil: pri vratih je stala Marija! Vprašal jo je: “Marija, kaj vendar delaš tukaj?” Marija mu odgovori: “Proč grem iz fare poljčanske!” Mežnar se začudi in vpraša, zakaj odhaja, mar zato, ker ji manjka sveč na oltarju ali ker se bere premalo maš. Marija odkima. Pove, da gori ob romarskih shodih dovolj sveč, da berejo maše duhovniki iz bližnjih in oddaljenih župnij, celo iz Maribora, Ptuja in Celja. “Kaj je torej vzrok, da hočeš oditi od nas? Te je kaj užalostilo?”, vztraja mežnar. Takrat mu Marija pove. “Otroci so se mi izneverili in me zapuščajo. Srca Poljčančanov so oledenela do mene in mojega Sina, preklinjajo, opuščajo mašo, zakramente zanemarjajo, pijančujejo in v pijanosti razne nesramnosti uganjajo. Zato grem proč.” Na mežnarjevo vprašanje, kam se je namenila, odgovori, da gre v Slovensko Bistrico ali pa na Svete gore ob Sotli. Mož jo začne pregovarjati in rotiti: “Le kakšni bomo, če nas boš zapustila? To bi bila za nas največja nesreča. Marija, ne zapusti nas!” Jokal je in prosil, da se ga je Marija usmilila. Ostala je, toda ne v glavnem oltarju, temveč se je preselila na oltar pod zvonico. Naročila je mežnarju, naj vsem pove, da se morajo poboljšati. Od tam zdaj, ko se odpro vrata, gleda “k sestrici na Svete gore nad Sotlo”, kakor poje Ijudska pesem. Kdor se od vrat ozre v to smer, ob lepem in jasnem vremenu zagleda Svete gore.

Romarji k ljubičenski Mariji se zato najprej in najbolj ustavljajo pri Mariji pod zvonico. Njen kip je sicer oblečen, a že po obrazu Marije, ki drži Jezusa v naročju, lahko vidimo, da gre za izjemno kakovostno mojstrovino gotike. Poznavalci pravijo, da je bil narejen okrog leta 1420. Na oltarju kip obdajajo baročni angeli in zahvalne podobe, ki so jih po stenah okrog obesili hvaležni romarji.

O zgodovini božje poti pove največ kamen nad vhodom v zvonico in naprej v cerkev. Na njem piše v latinščini: “Cerkev blažene Device Marije, ustanovljena pod zavetništvom samostana v Studenicah in s pomočjo pobožnih Ijudi, pod ključarjem Matijem Spallierjem povečana in s stolpom dokončana 1627.” Ta napis pravi, da so cerkev ustanovile dominikanke iz Studenic, ki so pomembno vplivale na zgodovino in verovanje ljudi v tem delu Štajerske. Njihov samostan je oddaljen le kakšnih deset kilometrov od tod. Tudi krajevni imeni Nunska gora in Božji vrh naj bi pričali o njihovi lastnini. Njim se imamo zahvaliti za to svetišče.

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke

Informacije:

Župnija Poljčane
Prvomajski trg 8
2319 Poljčane

Telefon: (02) 802 56 55

Dostop: z avtom po kolovozni poti (z odcepa ceste med Poljčanami in Mestinjem, pri Lovniku skozi Zbelovsko goro), ali peš iz različnih smeri.

Glavni shodi: Marijini prazniki.

Povezane objave: