Ob iskanju primernega cilja za pohod se nam misli kar usmerijo proti goram, krasu ali morju. Nič čudnega, saj v zahodnem delu Slovenije kar prekipevajo slikovitosti v naravi, nanizane ob mogočnem stiku Alp in Dinarskega gorstva. Ob tem preobilju, nabitem z najbolj prepoznavnimi podobami Slovenije, kot so morje, Soča, Triglav, Savica in Bled, vse preostalo ostaja v senci. A ta senca ni brezbarvna dolgočasna sivina, je bogastvo žlahtne skromnosti, ki kot speča princesa čaka, na obiskovalca, ki je je vreden.
To še kako velja za Kozjansko, pokrajino med Sotlo in Savo. Če jo bomo obiskali ponižno, brez napuha, se nam bodo odkrile lepote skrbno obdelanih gričev, gozdnih zaplat, cvetočih travišč, slikovitih zaselkov in trgov. Seveda si lahko izberemo določene izstopajoče cilje, kot so na primer soteska Zagaja, travnike na Bohorju in Vetrniku, kamnito Babo pri Pilštajnu, kartuzijo v Jurkloštru, Svete gore ali grad nad Podsredo, a tisto, kar nas bo najbolj očaralo, je prav pokrajina. Občutek domačnosti, neke nerazložljive skladnosti.
To skladno razmerje pa ni plod romantične harmonije domačinov, ampak rezultat trpke in krvavo pridobljene modrosti preživetja. V zadnjih desetletjih so boljše prometne povezave približale tudi nove možnosti zaposlovanja, zato doživlja Kozjansko preporod, pri katerem se včasih izgubljajo biseri izkušenj iz preteklosti, pa tudi kaže klena prilagoditev na nove okoliščine, kot so turizem na kmetijah, zasebne vinske kleti.
Ena od prvih priložnosti za Kozjansko se je pojavila leta 1981, ko je bil ustanovljen Spominski park Trebče. Območje, skupaj s Kumrovcem, je s Titovim imenom pritegnilo pozornost obiskovalcev in sredstva. Le deset let pozneje se je vse spremenilo. K sreči je zmagala modrost in Spominski park se je preoblikoval v upravljalca Kozjanskega regijskega parka, z novo vsebino, mnogo bliže izvornim značilnostim območja. Zavarovano območje je prineslo nove priložnosti, poneslo je v svet značilnosti tega predela, od jabolk do tepkovca. Kozjansko ni več v trdi senci Alp in Krasa.
V Podsredi in Pilštajnu sta ohranjena dva sramotilna stebra, prangerja. Včasih so ob njiju ljudi izpostavljali sramotenju. Danes stojita v spomin in opomin. V spomin na čase, ko je veljalo Kozjansko za zaostal, nerazvit del Slovenije. Lahko pa je tudi opomin na dokaj izgubljeno modrost preživetja, ki smo jo zabarantali za udobje. Ob tem sem se spomnil misli T. S. Eliota: Kje je modrost, ki smo jo izgubili v znanju, in kje je znanje, ki smo ga izgubili v informacijah? Misel, ki razloži protislovje današnjega Babilona: nikoli v zemeljski zgodovini ni imel človek takšne zmožnosti komunikacije, pa je kljub temu tako malo (spo)razumevanja in sočutja. Kje je torej modrost, ali če jo imenujemo po domače ? zdrava pamet? Poiskati
jo moramo pri začetku, pri strahu božjem. To ni strah pred Bogom, ampak zavest, da brez njega ne moremo nič storiti. S tem spoznanjem lahko začnemo zbirati raztreščene koščke modrosti in jih nizati v smiselno celoto, v venec, ki nam bo pomagal, da se bomo zopet ukoreninili.
Zato velja obiskati prangerja na Kozjanskem, postati in premisliti, prisluhniti modrosti, ki je v času le kakšno generacijo oddaljena od nas.
Dostopi:
V središču Podsrede je informacijsko središče Kozjanskega parka, kjer so zbrane vse informacije, ki jih potrebujemo za obisk tega območja. Glavni dostopi do Podsrede: iz Šentjurja, Mestinja ob Sotli, Rimskih Toplic skozi slikovito sotesko Gračnice, s Senovega.